18. julij 2025, prvi dan: Ključarovci (Slovenija) via Prašice (Slovaška)
Dobra družba, na stotine kilometrov takšnih (avtocesta) in drugačnih (totalna brezpotja) cest, na desetine višinskih prelazov in morje dogodovščin, vse to so drobni razlogi, ki so nas že tretjič združili v trdni odločitvi, da se po dveh tovrstni rallyjih, ki smo ju minula leta že prevozili skupaj, udeležimo tudi letošnjega Trans-Carphatia Rally-a (Spletna stran). Ni popüščaja, kot rečemo Prleki!
Jenč je zavihal rokave in svojega (zdaj že našega) Freelanderja je sfriziral, naoljil in nadišavil do maksimuma, bolj ne gre, Boštjan je zbral in zvezal vse možne digitalne gadgete, ki nam pomagajo potovati in spremljati pot (čas, ruta, točno določeni kraji in dogodki, naloge organizatorja... ), Matevž pa se je spet opremil s pločevinkami Kaučičevih špricarjev in z izdatno zalogo dobre volje in vicev, ki se v takšni družbi v bistvu pišejo kar sami in sproti.
Za naše štartno mesto smo izbrali igrišče športnega društva Ključarovci v Križevcih (Občina Križevci), ki se je kljub popoldanski pripeki dodobra napolnilo z našimi prijatelji, sorodniki in tistimi, ki so nam prišli zgolj zaželeti srečo. Križevski župan Branko Slavinec, fejst kerlc, nam je namenil celo pozdravni nagovor in, mater, počutili smo se najmanj tako, kot ekipa astronavtov, ki je Brucu Willisu pred leti v Armagedonu pomagala rešiti svet. Do solz, vam povemo, do solz!
Opremljeni z iskrenimi željami in vzpodbudnimi besedami smo tako še pravi čas odrinili iz Prlekije, ki se v tem letnem času postavlja v idilični zeleno-rjavi kulisi. "Vsi za enega, eden za vse" smo spet rekli in Jenč je pritisnil plin do našega prvega cilja - slovaške Prašice oz. tamkajšnji zelo znani camp Duchonka.
Na (prvem) cilju smo morali biti točno do desetih zvečer, kar je glede na nekaj sto kilometrov cest prej težko, kot otročje lahko dosečti. Ob 19.30 smo po Boštjanovi elektroniki, pa tudi GPS nam je kazal tako, zamujali za devet minut, a naprave so nas ob 21.33 prijetno pomirile: cilj bomo, če bo vse po sreči, dosegli ob 21.59. To nam je naposled tudi uspelo, ja kak´pa!
Pod mogočnimi, dehtečimi bori, pomešanimi z živozelenimi brezami, zaradi katerih razkošnosti in mogočnosti si camp resnično prisluži vzdevek najlepši med vsemi na slovaškem, smo si postavili šotore in se odpravili spoznavat ostale ekipe, ki so se letos odločile prevoziti Karpate. No, tudi kakšno pivo je padlo, a hitro je padla tudi noč, ki se je kmalu prevesila v tisti pravi poletni mir, iz katerega tu pa tam pogleda le kakšen zvok škržata ali črička. In komarja.
Zjutraj, malo po šesti uri je povsem prebujeni camp oživel na polno in kmalu za tem smo se proti naši sobotni destinaciji - planota Vlašič, pognali tudi mi. Forza!!
