Tako. Zastor je padel, množica se je razgubila in spet smo tam, kjer smo bili pred odhodom na to zahtevno, a izjemno lepo pot: pri načrtovanju (prihodnosti) in premlevanju (preteklega).

V nedeljo nas je na ključarovskem igrišču - tam torej, kjer smo pred dobrim tednom štartali - kljub "poscanemu" vremenu pričakala lepa množica naših navijačev in takrat, ko še nismo vedeli za končne rezultate in ko smo po celodnevni duhamorni vožnji iz črnogorskega Ulcinja pred njimi stali sila utrujeni, smo se zares počutili zmagovalno. Hvala vam, lludje!

Rezultatov ni bilo niti prihodnji dan, v ponedeljek, ko nam je župan Občine Križevci Branko Slavinec pripravil sprejem in nas zalil z zmagovalno radgonsko penino. "Počakajmo na rezulate, ne prehitevajmo", smo ustavljali župana, a ta je na ves glas poudaril, da smo zanj zmagovalci že sedaj. 

Pozno popoldan, v ponedeljek, je organizator naposled poslal rezultate, ki so ...  takšni: po okrog 4.400 prevoženih kilometrih in 358 zbranih točkah smo na letošnjem rallyu čez Karpate na koncu osvojili enajsto mesto in si ga delimo z desetouvrščenim, ki je zbral isto število točk, kot mi. 

 

Organizator rallya bo podatke, fotografije in vso statistiko minulega transcarpathia rallya pripravil v kakšnem mesecu dni, obljublja, za zdaj nam je sporočil le to, da je od 314 avtomobilov ciljno črto prevozilo 260 evtomobilov, ki so štartali v slovaških Prašicah oz. v tamkajšnjem super campu Duchonka.  Informacij o tem, kokoliko avtomobilov je rally zapustilo zaradi okvare zato še nimamo, ampak čez palec že lahko zapišemo, da je zaradi tehničnih težav rally čez Karpate zapustilo okrog dvajset ekip. Najstarejši sodelujoči avtomobil je bil Volvo amazon kombi iz leta 1963, ki ga je vozila poljska ekipa. 

 

Vsekakor je po besedah organozatorja, ki se že pripravlja na 4x4 rally, ki bo potekal prihodnji mesec, pri Trans-carpathia rallyu najbolj fascinantno to, da je absolutni zmagovalec letošnjega rallya po Karpatih poljski invalid Jakub Konstlansk, ki je s staro staro Lado VAZ  zbral prav vse možne kontrolne točke in suvereno povedel na dirki. 

 

Absolutnemu zmagovalcu seveda od srca čestitamo, sami pa novico o tem, da smo kot edina Slovenska ekipa na rallyu na koncu zasedli enajsto mesto (kakorkoli, pričakovali smo višjo uvrstitev) še premlevamo. Vsekakor, bodite brez skrbi, pa nas to ne zaustavlja pri namenih, da se rallya udeležimo tudi prihodnje leto!  

 

Hvala, da ste nas spremljali, hvala našim sponzorjem (poleg štartnine vsako leto določen znesek sponzorskih sredstev namenimo tudi odbrani organizaciji), hvala križevskemu županu Branku Slavincu za veličastni sprejem, ki ste nam ga pripravili.

 

Družba - bodite lepo in naredite si to poletje fantastično kolikor se le da! 

 

Ekipa Wne Angels

 

 

 

 

Ruta, ki smo jo Wine Angelsi kot edina ekipa iz Slovenije prevozili na letošnjem Trans Carpathia Adventure Rallyu:

 

 

• Sobota  21.07.2025 (Bosna - območje gora Vlašić)

Celotna trasa

Drugi del trase

---

 

• Nedelja 22.07.2025 (Bosna - Prehod čez tri gorovja)

Prvi del trase

Drugi del trase

---

 

• Ponedeljek 23.07.2025 (Bosna / Črna Gora - Najlepše gorovje Zelengora in Durmitor – dva naravna parka)

Prvi del trase

Drugi del trase

Tretji del trase

Četrti del trase

Peti del trase

---

 

• Torek 24.07.2025 (Črna Gora - Še en razgledni dan – Gore Črne Gore)

Prvi del trase

Drugi del trase

---

 

• Sreda 25.07.2025 (Črna Gora / Kosovo - Po pozabljenih cestah ob meji s Kosovom)

Prvi del trase

Drugi del trase

---

 

• Četrtek 26.07.2025 (Kosovo - Lepi in neznani Kosovski hribi)

Prvi del trase

 

Drugi del trase

Tretji del trase

Četrti del trase

---

 

• Petek 27.07.2025 (Albanija - Albanske soteske in popoldanska razdelitev poti)

Prvi del trase

Drugi del trase

---

 

Sobota 28.07.2025 (Črna Gora - Morje in čudovita obala Črne Gore)

Prvi del trase

Drugi del trase

Tretji del trase

---

 

26.julij 2025, deveti dan: Črna gora 

 

V Kotorju so kakopak še kako lepa tudi jutra, a po opravljenih nalogah po mestu, ki smo si jih pustili sinoči, smo to fantastično mesto zapustili. Kotorski zaliv smo se odločili prečkati s trajektom (Kamenari - Lepetane), saj tudi vožnja po morju prinaša dodatne točke. Po ogledu Perasta, enega od najluksuznejših črnogorskih mest, smo v kraju Budve posneli fotografijo stare trdnjave Fort Morgan, streljaj, dva stran fotografijo monumentalnega zapuščenega hotela, pred tem pa še dve opuščeni vojaški trdnjavi.  V Luštici smo si ogledali zapuščeni podmorniški bunker, kjer je bilo za razliko od dneva prijetno hladno. Po ogledu stare oljke v bližini vasi Mirovica mesta Bar, smo se opoldne, peš, odpravili na Lipce do prazgodovinskih poslikav iz osmega stoletja pred našim štetjem. Pot nas je vodila v strmi klanec, mesta poslikav bežečih jelenov pa nikakor ni bilo lahko najti, a nam je na koncu seveda uspelo tudi to in to je bilo naše zadnje dejanje na letošnjem rallyu, na katerem smo prevozili 3.452 kilometrov in zbrali 358 točk.

! Seveda bomo statistiko naše letošnje poti naknadno še posebej in natančno predstavili !

 

 

 

      

Cilj rallya smo prepeljali pozno popoldan, ter se na ulcinjski plaži Ada Bojana pridružili ostalim ekipam v pričakovanju razglasitve rezultatov. Čakali smo in čakali, vmes nazdravili z mušičnimi Poljaki, se dodobra spoprijateljili z dvema češkima ekipama , a po polnoči smo vendarle sklenili, da gremo spat. Zjutraj jo bomo namreč zgodaj pičili proti materi domovini, kjer nas, na naši štartni poziciji v Ključarovcih, lahko pričakujete pod večer okrog sedme ure - za točni čas, prosimo, spremljajte našo FB stran. 

 

Pa lepo nedeljo!   

 

P.S. Rezultatov ni, še vedno ne!! 

(nedelja 27.07.2025, 13:45)

 

 

 

25. julij 2025, osmi dan: Kosovo, Črna gora, Albanija, Črna gora

 

Za silo spočiti, naspol regenerirani in na polno razigrani se z nekaj bolečinami v križu in sklepih zgodaj zjutraj iz Kosova odpravimo proti Črni gori in prek slednje skladno z ruto v Albanijo. Na majhnih mejnih prehodih, prek katerih smo prečili države zjutraj ni bilo ne zastojev ne težav, zato smo na reki Vermoshi kmalu pričeli z nabiranjem prvih točk. Vermoshi je fascinantna, smaragdnozelena reka, ki sicer izvira v Črni gori, dobrih sto kilometrov reke pa teče oz. se pretaka tudi znotraj Albanije. 

Na prelazu Grabom, kjer sta sosednji državi mejni prehod postavili šele leta 2021 in kjer smo med dopoldanskim čakanjem na prečenje meje (ja, za razliko od jutranjega prehajanja mej smo zdaj pa imeli končno priložnost malo počivati, stati v koloni) smo vrgli debato o tem, ali naj rally nadaljujemo po gorskem ali po morskem krogu in opravili še nekaj dodatnih nalog.

 

Ker je število točk, ki jih tekmovalci lahko osvojimo na posameznem krogu enako, smo se (malo pa res že) siti visokogorskih prelazov in vsega kamnitega okrasja, ki jih spremlja, odločili za morski krog. 

 

Seveda smo ga temeljito preučili in se takoj podali osvajat bonus točke. Prve dodatne točke smo tako osvojili s prečenjem visečega mostu nad reko Versmoshi, po katerem se je prvi pognal Jenč.  Kako se imenuje ta most nam ni uspelo izvedeti, pa tudi konec mostu ne prenese nikakršnega odgovora na to vprašanje. Pravzaprav prečenje tega zanimivega mostu ne prinese ničesar, saj na drugi strani človek ne najde nič, razen skal, zato  res ne vemo, kaj je bil namen tistega, ki je postavil ta most. Ga je postavljal pijan? 

V reki Vermoshi smo se seveda tudi namočili (in s tem spet dobili dodatne točke) ter pot nadaljevali do Črnogorskih Niagarskih slapov na reki Tsievni,  kjer smo, ko smo naposled prisopihali gor, razočarni obstali, saj smo namesto slapov lahko videli zgolj pusto skalovje, o vodi  ne duha, ne sluha.  No, kasneje smo seveda ugotovili, zakaj je črnogroska Niagara brez kaplje vode. 

Pot smo nadeljevali do meandrov Skadarskega jezera, ter se skozi Cetinje namenili do današneje finalne točke, mesta Kotor.  

A vse ni šlo tako gladko, kot smo si zamislili, saj smo v Cetinjah naleteli na proteste (ki v tem mestu sicer pogosto potekajo). Po dobre pol ure čakanja, cesta je bila namreč popolnoma zaprta, sta se Boštjan in Jenč odpravila v množico pogledat, kaj se dogaja in tam prideta v stik z "glavnim organizatorjem" protesta, ki traja že od meseca maja, ljudje pa protestirajo zaradi odločitve tamkajšnjega sodišča, ki je na prostost spustilo morilca. Ko se protestni shod konča z Draganom, ki pravi, da ima na dan protestov zmeraj nabito polno birtijo, spijemo pivo in se končno napotimo v prečudoviti Kotor, kjer smo opravili še nekaj nekaj nalog. Tudi takšnih, ki niso točkovane:

to, da nad Kotorjem te dni divja huronski požar, itak, da že veste, Požar je resnično velik, dim se vidi in voha daleč naokrog. No, in ko se tako vozimo do današnjega cilja, do katerega ni bilo več veliko, na naši desni strani, bili smo v neki majhni vasici, med hišami, opazimo najprej gost dim, nato pa še ogenj.  Ustavimo, pogledamo, nikjer nikogar.

Ker se je plamen širil proti hiši nam ni preostalo drugega, kot da vzamemo vodo v plastenkah, ki smo jih imeli na strehi in pričnemo z gašenjem. Bili smo uspešni, saj je bil majhni ogenj resnično še v povojih.

 

"Ne vemo, kako naj se vam zahvalimo, hvala vam," se prideta zahvaljevati dve ženski, ki sta nas opazili in povesta nam, da požare tukaj podtikajo. Iz pogorišča še je malo tlelo, ko nad vasjo zapazimo nov, bistveno večji oblak gostega dima, pod katerim se je svetlikal ogenj. Poklicali smo policijo, da so locirali mesto novega požara in tja takoj napotili gasilske enote ter se poslovili. "Noro," se je glasil naš kratki, a edini komentar na videno. 

 

Kotor, črnogorsko mesto z nekaj čez 13.500 prebivalci, za katerega mnogi trdijo, da je najlepše na Jadranu in ki ga obdajajo utrdbe, zgrajene še v beneškem obdobju,  je resnično fantazija oz. za marsikoga že poezija. Ker smo prišli že v temi smo se odločili, da bomo nekaj nalog, ki jih moramo opraviti tukaj, opravili jutri, ko bo svetlo. No, kljub tej odločitvi smo se točno ob polnoči na Jenčevo pobudo vendarle odpravili odkljukat eno, sprehodili smo se namreč do trdnjave San Giovanni, ki se nahaja visoko nad mestom.  

 

Jutri, na zadnji tekmovalni dan, pa po opravljenih nalogah pičimo via Ulcinj,  na končni cilj letošnjega  rallya, kjer moramo biti enkrat med 12.00 in 20.00.

Še pred tem pa bomo seveda poiskali naše skoraj, da soimenjake, poljsko skupino Vinske mušice, o katerih kontaktne podatke smo naposled ujeli danes. 

 

Se beremo!

 

 

 

 

24 julij 2025, sedmi dan: Kosovo

 

Sedmi dan je Bog menda blagoslovil in ga zadovoljen z ustvarjenim v šesterodnevju  postavil na tron tedna, ter ga kot dan dnevov, imenovan nedeljski, posvetil brezdelju in razgledu po preteklem. Mater, tudi mi, ki smo skupaj  že sedmi dan po vrsti bi jo najraje ubrali po božje, če bi jo lahko, pa si tega nekako ne moremo privoščiti, v resnici pa niti časa nimamo za to. Počitka si po včerajšnjih pripetljajih, ki so nam odškrnili kar nekaj točk, ki smo si jih zadali, namreč ne smemo privoščiti. Konec koncev smo pa itak samo ljudje. 

Tudi današnji dan smo začeli ob 04.55. Hotel, ki nam ga je uredil Elvis smo zapustili brez zajtrka. Za kalorije namreč ni časa, avto mora biti danes lahek kot pero, za v brege. Program organizatorja namreč kaže, da nam bo dan prinesel obilje možnosti, da z izdatnim "hribolazenjem" osvojimo številne dodatne točke.

 

Zagnani in motivirani jo zato pičimo proti Kosovu, prve točke z naskokom osvajamo že pred sončnim vzhodom, tudi z ogledom zapuščenega letališča pri črnogorskem mestecu Berane, manjšim od Ljutomera, je bilo tako. Točke smo zbirali tako intenzivno in tako hitro, da smo se že poigravali s prelepo mislijo, da bomo delovni dan danes nemara pa zares končali za svetlega ter se pod večer na koncu res po božje predali brezdelju! 

 

Vzpon, sestop, vzpon, sestop, točke (K 149 - 156) padejo kot za stavo. Preden prestopimo meddržavno mejo in stopimo na kosovsko zemljo smo skladno z navodili organizatorja "pri majhni hišici na desni strani ceste" kupili tedensko zavarovanje za avtomobil, plačali smo okrog petnajst evrov in že smo bili pri špekulativnem izračunu poti za naslednji, novi vzpon.

 

Najprej je prišla na vrsto Peja. To mesto je doživetje zase. Je mesto kontrastov, saj na eni strani brezsramno razkriva ekstremno revščino, po drugi pa streljaj vstran kaže podobo najmodenejšega mestnega luksuza. Ob razpadajočih garažah, pred katerimi je na desetine avtomobilov na klocnih, se šopirijo okrancljane draguljarne in mondeni, prestižni modni butiki, ki jih človek takšnih še v Parizu ne najde. Tik ob veterinarski postaji je tržnica z mesom, zobozdravnik ima ordinacijo skoraj na terasi sosednje kavarne, poleg koktajl kluba je plastična kirurgija. Promet? Kaotičen. Bližnji vzhod v malem, pravijo turisti, ki smo jih srečali. 

 

Kalkuliramo dalje: gremo po osnovnih točkah in na ziher, ali udarimo tudi po tistih dodatnih? Jenč privzdigne obrvi, omeni naše včerajšnje peripetije, zaradi katerih smo bili primorani začasno prekiniti misijo in navrže: "Vsaka točka nam prav pride, je tako?"  Pametno, Jenč, "je tako," se strinjata tudi Boštjan in Matevž in odločitev je padla takoj, brez oklevanja: da, tudi po dodatne točke se gre. Časa za to, da "gremo mi po svoje" je namreč dovolj, zato vamos do vasice Lumbardh, odkljukali pa smo tudi menda najlepšo kosovsko dolino - Rugovsko sotesko, kjer smo prevozili na ducate temnih skalnih tunelov, se vozili pod mogočnimi feratami in velikanskimi kamnitimi stenami nad cesto ter uživali v resnično monumentalnih razgledih. Skladno s programom smo odkljukali tudi vasico Košutane, odgovorili pa smo tudi na vprašanje naloge št. 155: "Katera žival se nahaja  pred Eko resortom ob cesti št...?".  Pravilni odgovor sestavlja več pripadnikov živlaksih vrst, med njimi so jelen in dva vola, več pa ne bomo izdali.

 

Obiske vasic, postavljenih praktično med črnogorsko-kosovsko mejo  smo nizali kot bisere na ogrlico, prevozili smo tudi najvišjo točko na prelazu "Cafa Milisevac" in našli veliki barvni kamen, ki so ga organizatorki skrili "pri veliki smreki". "Na koncu sveta", kot se reče mejni točki med sosednjima državama, smo se naužili osupljivega razgleda, za katerega smo žrtvovali, sploh Matevž, dolge in naporne ure pešhoje v pogojih, ki bi nam jih zavidali tudi tisti ta najbolj zagriženi hribolazci. Jenč je v strmino poganjal freelanderja, Boštjan in Matevž sta večino strme poti prepešačila. 

 

Začetek vzpenjanja, izbrali smo seveda tistega ta zahtevnejšega, nikakor ni obetal kakšnih posebnih naporov, a višje, kot smo šli, bolj je škripalo in žvenketalo pod avtomobilom. Ko je ropot po skalah in grobem trušču vzpenjajočega se roverja naposled povsem in sovereno nadvladal debato v kabini, je tudi Jenč zaškripal z zobmi: "Glede na to, kar se nam je zgodilo včeraj bi vaju prosil, Matevž in Boštjan, da bi šla del poti peš". Pa tudi v navodilih je Boštjan glede rute, po kateri smo se vzpenjali, prebral: "Še enkrat več poudarjamo: če ne gre- ne silite! Ne tvegajte , da bi poškodovali vozilo ali obstali na terenu". A obet je bil prevelik, da ne bi ugriznili vanj. "Razgled na koncu bo posrkbel za kurjo polt," je v roadbook zapisal organizator.   

 

Seveda, ni frke, sprehodi so zdravi, Jenču pa bo tudi  pasalo biti malo sam. Pa da ne boste mislili, da se fant ni nadelal: premagovanje takšne in tako strme poti z avtomobilom, pa četudi s takšnim, ki ima pogon na vsa štiri kolesa (brez tega itak ne bi šlo) ni mačji kašelj, kar absolutno ni bil za dvojico, ki se je peš počasi vzpenjala za v višave izginjajočim avtom. Boštjan, Šarhov zet je nekako še navajen zaj...  (pohorskih) strmin, a Matevž, vajen le kontemplativnih sprehodov med rozgami svojih trt pod Jeruzalemom, med katerimi že celo življenje nabira kilometre in pobira vrhunsko grozdje, je s prehojeno potjo žrtvoval pravi pravcati pasijon in res bi si zaslužil kakšno posebno in častno nagrado kosovskega planinskega društva: človek je prehodil pol Kosova! 

 

"V goricah, kjer se nadmorska višina giblje nekje med 250 in 350 metri sem rad in tisočkrat sem jih že prehodil po dolgem in širokem, zvečine s kosilnico. Ni problema. A to danes, ko sem svoja ljuba pljuča v šesto prestavo pognal pri 1.200 metrih nadmorske višine, konca pa ni in ni videti, e, to je pa že posel za ekstremne profesionalce," je nergal Matevž. A trmast, kot je, je vztrajal in vztrajal in teklo je iz njega, pa je še dalje vztrajal. Do konca. "Mala malica, ta dodatni sprehodek" je naposled sklenil pod vrhom, na katerem smo žal, in resnično grozno je to videti, na nekaj več kot 1.700 metrih nadmorske višine opazili številna divja odlagališča smeti, zvečine plastike. Na 1.760 metrih nadmorske višine!!  

Vztrajali smo torej povsem do konca, točke so padale kot za stavo, oddelali smo tako S kot E linijo (posvečeni bodo vedeli, o čem govorimo). Po spustu smo se namenili hitro zaspati, nekje si bomo že postlali. Na vrsti je regeneracija, regeneracija in spet regeneracija.  Jutri pa zgodaj zjutraj nazaj v Črno goro, od tam pa za Albanijo...

 

Se beremo!

 

stojita

23. julij 2025, šesti dan: Črna gora via Kosovo

 

Dan se je začel pet do petih (04.55). Navadno vstajamo pet do šeste, a danes naš plan in taktika tekmovanja terjata, da vstanemo uro prej.  Zakaj res pet do? Finta, pač, teh pet minut oz. nekaj v stilu - raje pet minut prej, kot prepozno. Petnajst minut čez peto smo že bili v avtu - nasmejani in pripravljeni na prihajajoči dan.  Nekaj ekip je sicer spet, žal, popustilo in zapustilo tekmujočo karavano, kjer sicer najdeš mnogovrstje avtomobilskih modelov, od suzukijev in lad do volvov (x-countrijev) in arjastih golfov "dvojkic", škod felicij in starih mercedesovih tovoranjkov ter v bivalnike preurejenih citroënovih kombijev.

 

Naša prva naloga je bil Eko katun Vranjak, nato smo na  Zekovi glavi,  najvšijem delu Bjelašnice (2.100 metrov nad morjem), ki  hkrati predstavlja tudi najvišjo točko celotne trase letošnjega rallyja, morali poiskati vojaški oddajnik.

 

Koordinate organizatorja so nam na enem od vrhov Bjelašnice  predvidele še ogled znamenite razgledne točke (in iz nje namenile fantastični razgled v dolino), do katere smo se lahko podali le peš. Nabiranje točk je le nabiranje točk,  jutranji sprehod pa tudi ni od škode, mar ne?!

 

Na višini 1.700 metrov smo opravili zajtrk, po katerem smo se podali do gorske koče, ki smo jo morali poiskati in se ob sestopu, kjer so nam pot prečili divji konji, podali skozi t.i. "pomožno prehodno točko skozi gozd" do Božićkega kantuna, kjer smo morali najti izvir s čisto pitno vodo. Prevozili smo tudi cesto, ki nosi laskavo ime "Cesta na konec sveta", iz katere smo morali posneti vrh Vasojevićkega Koma. 

 

Prve točke smo tako nabrali še pred šesto uro zjutraj, Jenč pa je bil naposled srečen kot dete, saj nas je pot končno peljala čez vodo, čez potok. Pa koliko strmih prelazov smo (spet) morali premagati! 

 

V dolini smo v Andrijevici natočili gorivo in si vzeli čas za pogovor z lokalci. Ne bi radi preveč izdajali naše strategije, a to že lahko povemo:

poti in dogodke, ki jih kot točkovane naloge v program, v ruto rallyja zapiše organizator, najprej zmeraj (oz. če se le da) predebatiramo z lokalnim prebivalstvom. Na podlagi pogovora z njimi se potem odločimo, kateri "krog" bomo delali (možnosti so tri: zeleni, rumeni in oranžni krog). Taktiziranje je del tekmovanja, to drži kot pribito!

 

Bili smo pridni, naloge smo uspešno odkljukavali, šlo nam je kot po maslu. Obrnili smo proti Bogićevici, poznani po maršu enot črnogorske vojske v prvi balkanski vojni leta 1912 in ravno takrat, ko smo se že trepljali po ramah in zadovoljni snovali dan, ki je še pred nami, je zašumelo. Bodisi oster kamen bodisi žebelj je očitno preluknjal našo zadnjo desno gumo (bili smo sredi poti med 122 in 123 točko). In ko tako snemamo rezervno kolo, s katerim bi zamenjali popolnoma prazno pnevmatiko, se na nebu naenkrat pojavijo tri pojave. V dobro poznanem  "ššššsssssviszzzz" prepoznamo starega prijatelja Špricarmena, poleg njega pa spet tisti dve mogočni pojavi, ki smo ju imeli čast spoznati pred dnevi.  Tokrat sta se nam imela celo čas predstaviti: Barmen in Flašamen sta rekla, da se imenujeta in  misteriozni junaki so z gumo opravili bliskovito hitro. 

 

Lahko bi se že odpeljali novim točkam naproti, guma je bila namreč premontirana, ko so nam račune prekrižali ljudje, ki so se ustavljali, da bi posneli fotografijo z našimi junaškimi prijatelji. Vzeli so nam kar nekaj minut, a kaj čemo: nekdo je vendar moral pritiskati na sprožilec.

 

Seveda se je tudi fotošuting enkrat končal in z junaki, ki so nas spremljali še lep kos poti, smo nadaljevali svojo rallyjevsko pot čez drn in strn vse do Bogićevice in že smo skoraj prispeli na točko, ki smo si jo določili kot cilj, čisto malo nam je še manjkalo, ko nas je spet presenetil čudni zvok. Tokrat ni niti malo počilo,le avto je malo spodneslo in spet je bila guma, tokrat zadnja leva. Razrezana.

 

Rezerve nismo več imeli, zato ni bilo druge kot izmed dveh preluknjanih pnevmatik izbrati tisto, ki smo jo vedeli zakrpati in zmogli vsaj toliko napolniti z zrakom, da smo lahko nadaljevali pot in ne boste verjeli, tudi v takšnem klavrnem "stanju" nam je naš freelander pomagal osvojiti naslednko točko - ogled Hridskega jezera. Po tem žal ni bilo druge, naš hendikep je bil namreč prevelik, z zasilo poflikano pnevmatiko pa smo bili prepočasni in preveč negotovi, da bi se podali dalje: prvič smo morali "pljuniti istini u oći" in si priznati, da je misija (začasno) prekinjena.

 

Vmes, med sestopanjem, smo skoraj skurili mobitele, poklicali smo namreč vse živo, kar poznamo na teh koncih Balkana, a brez slehernega uspeha. Ob osmi uri zvečer seveda, da nihče ne dela več (v Črni gori pa še posebej ne), zato nam tudi klicanje serviserjev in vulkanizerjev, ki smo jih našli prek spleta, ni pomagalo.  A Boštjan je bil trmast in vztrajen in evo, mojster, ki nas je sicer zavrnil z izgovorom, da "ne radi više", nam je dal cifro od Elvisa.

Kakšen car, ta Elvis!

Vse je rešil. Dobesedno vse: poleg vulkanizerja, ki nam ga je uredil in pri katerem smo v slabe pol ure popravili preluknjane pnevmatike (in nabavili dve rezervi, dve!!, ziher je ziher), nas je tudi vodil po mestu (beri: peš je hodil pred nami), ki je bilo kot mravljišče mravelj na gosto polno ljudi: turistov, pomešanih s številnimi domačini, ki gredo zvečer pač malo "v lajf" oz. na festival, ki se tam odvija te dni. Elvis nam je seveda uredil tudi prenočitev in poskrbel, da spet trdno verjamemo v morda že pozabljen aksiom življenja: v prav vsakem slabem se skriva tudi nekaj dobrega. Živi dokaz za to smo!  Pot do hotela, ki nam ga je uredil, je namreč vodila skozi nabito polne ulice in skrbnik hotela je zato, da smo lahko peljali skozi množico, angažiral celo lokalno policijo, ki nas je vodila do VIP parkirišča pred hotelom, do katerega smo se pripeljali kot kakšni pomembni generali.   

Pod črto: zaradi omenjenih dveh okvar smo sicer izgubili na času, nekaj ur je res šlo v nič. A z dobro taktiko in spremembo trase, ki smo si jo začrtali, se da vse to še nadoknaditi. Le rokave je potrebno zavihati, zgodaj vstati in Jenču poleg ročne zavore v prostor za vodo nastaviti vsaj dva RedBulla, pa je. Kosovo (Peja), prihajamo, zgodaj zjutraj smo tam! 

 

P.S. Doslej smo na rallyju prevozili nekaj čez 2.200 kilometrov in števec se je ravno obračal prek dveh jurjev, ko smo prejeli informacijo, da se za nas in za naš blog zanimajo številni.

 

Med njimi tudi pomurski Vestnik, ki bo od danes naprej delil naš vsakodnevni zapis, torej blog, ki ga pravkar berete.

Hvala Vestnik! 

 

 

Se beremo!

    

22. julij 2025, peti dan: Črna gora

 

Prijaviti in pripraviti se na rally, kot je ta, je eno, a nekaj povsem drugega je vživeti se vanj. Naloge, včasih izjemno zafrknjene in prefrigane in na prvo oko nedosegljive, so težke in med njimi so tudi takšne, ki so še težje od težkih. Vršaci in prelazi in dejanja, ki naj jih človek opravi po vsej tej vratolomni vožnji (najti denimo točno določeno nalepko na točno določeni tabli, ki jih je ob cesti na stotine, pa še cest, podobnih si kot jajce jajcu je ogromno ...) so velik zalogaj. Karakterji trpijo, meje (možnega) se premikajo proti vrelišču. Mi smo kar se tega tiče povsem mirni in to smo bodisi zaradi tega, ker ipak vsi gravitiramo v Prlekijo, kjer domujejo žilavi in umirjeni, niti malo vzkipljivi ljudje (aha, seveda, a ne, Matevž?!) bodisi zaradi angleške prefinjenosti, ki veje po našem freelanderju. Nekaj od tega zagotovo drži, saj nam niti na misel še ni prišlo, da bi sestopili, da bi odstopili. Danes sta to storili dve ekipi, dve sta odstopili včeraj... 

Današnji dan so se obrati vrteli po soteskah Durmitorja.  Nacionalni park Durmitor je resnično "za popizditi" lep. Turizem tukaj terajo na veliko, ogromno vlagajo vanj, razgledi z visokih mostov nad soteskami pa so dih jemajoči. Naš prvi, ki smo ga morali posneti (za kar smo prejeli pet točk) je bil most nad sotestko reke  Piva, po našem urniku pa so sledili še številni fantastični razgledi, do katerih smo se vozili tudi skozi številne tunele. 

 

Posneti  smo morali fotografijo Vražjega jezera, si ogledati tamkajšnje starodavne nagrobnike, perepeljati most čez Pivsko jezero in najti točno določeno razgledno točko v Kanjonu Sušice.  Poiskati smo morali most bratov Gagović ter poiskati staro, zapuščeno postajo sedežnice, pa visok most nad globoko sotesko reke Tare, za kar smo morali prevoziti skoraj, da celotno sotesko te lepe reke. Nenormalno vijugaste ceste, a nekatere med njimi na sveže asfaltirane. Črnogorci na veliko vlagajo v turizem, še enkrat več ponvaljamo.  Freelanderja smo nahranili na bencinski postaji v Žabljaku, gorskem biseru Balkana, v katerem menda regljajo žabe. 

 

Ker po naravi nismo lenuhi, Prlekijo pa tudi ponosno zastopamo in se zato, ni druge, oziramo po visokem končnem rezultatu, smo se včeraj predvsem zagnali nad naloge, za katere, ko jo opraviš, prejmeš največ (pet) točk. To, da je nekatere naloge med zadnjimi organizator sestavil z napačnimi koordinatami, tako da smo kakšno lokacijo zaman iskali kot "butli", pustimo ob strani. Vse se da, če človek naveže stike z lokalci. Zapuščeno postajo sedežnice, denimo, smo našli samo z njihovo pomočjo.  

Pot skozi prekrasni Durmitor, katerega najvišji vrh v pogorju, Bobotov Kuk, doseže višino 2.523 metrov, in ki je na severu omejen s kanjonom reke Tare, na zahodu s kanjonom reke Pive, na jugu pa s kanjonom reke Komarnice, je sicer plačljiva (6 evrov po osebi).  Ko smo ga prevozili, smo si izpolnili našo že dodobra ponotranjeno zapoved - spij pivo, ko prevoziš prelaz. In evo nas: majhna koliba, pred njo star ćiko in pes, za katerega smo kasneje izvedeli, da mu je ime Boško. Voljo, kot se je predstavil, je sila zgovoren možakar, ki nas je najprej naučil par krepkih črnogorskih kletvic, ki so mu iz ust padele kot za stavo. Ko je prisedel, se je debata razvijala z atomsko hitrostjo in povedal je, da je šest let svojega življenja preživel v Sloveniji, prehodil pa je tudi nekaj naših vršacev, med njmi Triglav in Stol, Mangart. Izjemno dobro pozna Slovenijo, le v  Prlekiji, da še ni bil, kot je povedal. Seveda, da smo ga povabili ter mu v jeruzalemskem dvorcu že vnaprej rezervirali najlepšo sobano!

 

Iz piv smo počasi prešli na "mekano", sploh tista od "kajsije" je bila odlična in ugotovili smo, da je Voljo resnična enciklopedija žganjekuhe. In ko tako debatiramo in preizkušamo njegove dišeče zvarke, v kočo pride čuvaj parka. "Oooo, Slovenci," se kmalu oglasi ob šanku in debato, ni druge, tako pač je, vržemo še z njim. Dogodek bi se lahko hitro razvil v ... saj veste, kaj in kako je, ko se srečajo komunikativni (žejni) dedi. Še pravi čas smo stopili na zavoro, nagnili zadnji šilček ter se poslovili. Dragi Voljo in stric rendžer - ostanita nam zdrava in nasmejana!

Opogumljeni in polni zanosa se poslovimo - Voljo hvala še enkrat - in v avtu nadaljjemo debato: glede na to, da ne sodelujemo v nekem hitrostnem rallyju, kjer štejejo sekunde, ali ne bi mi... nabrali še nekaj dodatnih točk? Sicer bomo malo manj spali, jedli bomo v avtu, ampak.... točke bodo. In doživetja tudi. "Gremo, vamos, kam poči, poči", smo zavpili vsi v en glasi in Jenč je pognal našo mašino, zapodili smo se v lov za dodatnimi nalogami (in točkami). Kilometri so se vlekli kot pouk slovenščine v šoli, kar štiri ure časa so nam vzele te dodatne naloge, preden smo se spet vrnili v dolino. Tam smo skočili v trgovino po kruh, salame še imamo (hvala Kmetija Sever, hvala BeEko) in evo, sendviči z zadnjega sedeža á la carte po Matevževem receptu so bili nared. 

Pot smo nadaljevali skladno z navodili (vmes smo torej odkljukali zajetno število dodatnih nalog), naslednja na seznamu je bila kamnita cerkvica Nadangela Mihaela, kjer smo morali prešteti število križev na njeni strehi in (nočni) obisk Katona Kuline, kjer smo tudi prenočili in se poslovili od Ozzyja: počivaj v miru, legenda.

Jutri pa nad Kolašin, Zekovo glavo... 

 

Se beremo!!

 

 

  

  

21. julij 2025, četrti dan: Bjelašnica (BiH) via Črna gora 

 

Spati pod olimpijskimi skakalnicami ob vznožju mogočne Bjelašnice je posebno doživetje. Je zmes nostalgije in nekega čudnega, tesnobnega občutka, ki v svet človekovih misli naplavlja tiste o minulem in nečem, česar nikdar več ne bo, o minljivem. Pa saj se vsi spomnimo leta 1984 in sarajevskih zimskih olimpijskih iger (potekale so med 8. in 19. februarjem), pa maskote Vučka. Kakšni fantastični spomini, kako veličastno je bilo prek televizijskega sprejemnika (da, takrat smo bili Wine Angelsi bolj, kot ne še froci) gledati našo državo kot gostitelja teh veličastnih športnih iger in naše športnike, ki so tekmovali tam. Zdaj, dobrih enainštirideset let pozneje so od olimpijskega veličastja ostali zgolj še spomini, ujeti v beton, ki ga prerašča trava.

 

Vstali smo ob šesti uri zjutraj, debata pa je kakopak tekla o prav tem, o relaciji med nekoč in zdaj ter o tem, da bomo tudi mi enkrat samo še spomin in Matevž ne bi bil Matevž, če ne bi sredi apatičnosti, ki se ob tovrstnih trenutkih hočeš-nočeš prikrade v dušo, zajodlal in začel mrgoleti s svojimi enovrstičnicami: "Gremo, Jenć, gremo Boštjan, gremo ščetkat. Najprej zgoraj desno!" Zobe smo umili kar dvakrat, enkrat s svojo, drugič s pasto, ki nam jo je ob odhodu dal križevski župan Branko Slavinec. 

  

Dan, ki je bil pred nami nam je namenil kar 17 nalog. Prvega, vzpon na vrh Bjelašnice, smo hitro opravili ter se odpravili po bonus točke proti Lukomirju.  "Jebeni Lukomir, ja" je navrgel eden izmed nas, ko smo končali s tem peklenskim hribom. Ne le, da nas je med vožnjo razmetavalo kot svinje v kakšni od razmajanih prikolic. Prvič smo morali celo šraufati in da bi nas vi videli, kako bogaboječe smo poslušali menjalnik, ko je po nekem čudnem "škrt-škljoc"-u Jenč preizkušal, ali zadeva še dela, kot bi morala. Menjalnik je hvala Bogu odnesel brez posledic, smo pa res skoraj zgubili thule-ov strešni prtljažnik, ki mu je očitno presedlo naporno tresenje avtomobila. Distančniki so se polomili in malo je manjkalo, da bi iz strehe padlo prav vse, kar vozimo na njej. Seveda smo malo poinprovizirali, podložili in po svoje pritrdili in vse se je dobro končalo.

 

Naša naslednja destinacija je bila Orlovačko jezero, kjer smo si po treh dnevih končno in resnično dobesedno namočili noge, števec na freelanderju pa se je tik pred tem ustavil na točno 1.500 kilometrih, ki smo jih doslej prevozili na letošnjem rallyu.

 

Izjemno intenziven dan se je nadaljeval. Sicer si vsaka ekipa lahko dneve ureja po svoje, v bistvu ti ni treba delati prav ničesar, lahko zgolj uživaš in ne opravljaš danih nalog, vendar potem ni točk in ni  ... možnosti za zmago.

 

Kot že rečeno, danes nam je organizator odmeril kar 17 nalog. Med drugim smo se morali postaviti in to dokazati s fotografijo pod star, težko dostopen železniški most (pod katerega so si upali redki, med tem ko sta Jenč in Matevž kar tekmovala, kdo bo prvi pod mostom našel napis "AHOJ"), se peljati po cesti duhov, najti Kalinovik (rusko mestece v pozabljeni bosanski regiji), poiskati in  fotografirati smo morali staro grško grobišče ter med drugim stopiti na Zelengoro. Seveda smo vmes tudi tankali in to na predpotopni tankšteli, kjer nafta v rezervoar teče še počasneje, kot sveži šnops iz kotla.  

 

S takšnimi in drugačnimi akrobacijami - v rallyjevskem smislu to pomeni, da se Jenč počasi vzpenja z avtom, Boštjan in Matevž pa ga zvečine opazujeta od zunaj in vpijeta okrog avta, kdaj naj zaveije desno, pa levo, naravnost in spet levo - smo Zelengoro hitro "naskočili".  Ker smo bili zgodnji smo se odločili, da se ustavimo v tamkajšnjem  planinskem domu.

 

Pičimo gor, na parkirišče in pred eno od kolib  sedi družba moških. Seveda smo takoj pomislili "aha, to je to", gremo ven in vprašamo "ima li pive?"  Vsedemo se k mizi in eden od domačinov, ki so sedeli za mizo poleg naše, vstane in pride vprašat, ali lahko kako pomaga. Kot po navadi naročimo "tri pive i što pije gazda", človek se obrne na peti in kmalu prinese tri hladne. Ko mu rečemo, naj si vendarle še sam prinese enega, možakar zamahne z roko in reče, da ga že ima, od prej.  Debata je dala debato in kmalu presenečeni ugotovimo, da sploh nismo v planinskem domu, temveč smo se "samopovabili" na privatni piknik nekdanjih sodelavcev.  Uf!! Hitropotezno smo se namenili spili pivo, ga plačati in adijo, a... na koncu smo si z družbo izmenjali podatke, spili tri runde, fantom v zahvalo dali našo kapo z  Wine Angels napisom ter nekaj naših (Kaučičevih)  špricarjev. 

 

Pot včerajšnjega dneva nas je mestoma vodila tudi mimo s svarečo rumeno barvo na karti označenih mest s pripisom "pozor, sumljivo območje, možnost min!!", vsega skupaj smo se vozili 9 ur, 20 kilometrov smo prevozili po asfaltu, 42 kilometrov po stranpotjih in grušču. 

 

Vse je odlično potekalo in že bi si lahko malo zažvižgali in si odprli kak špricar, ko smo proti sutješkemu kanjonu, kjer smo morali najti  spomenik na reki Sutjeski ugotovili, da po cesti, po kateri se vozimo, tja ne bomo prišli.

Kaj češ, druge ni, obrni in ponovi vajo. 45 kilometrov v eno smer, dve uri nam "ne gineta". Trmasti, kot smo, si naloge nismo pustili za naslednji dan, temveč smo pljunili v roke in ponovili vajo, kot se reče. Zadevo smo odkljukali pozno zvečer, ko smo si postavili tabor in se prepustili Boštjanovim spretnim prstkom: žar je bil odličen!

 

Se beremo!

                       

 

20. julij 2025, tretji dan: Planota Vlašić (BiH) via Bjelašnica (BiH)

 

Jutra so najbolj zanimiva zgodaj zjutraj. To še posebej drži, če si nekje na veličastni višini in je nebo kot iz porcelana, kjer človek povsod po povsodi ne najdeš ničesar drugega, kot le zgodnje sonce, svežino in mir, iz katerega se tu pa tam prikrade kak piš, vetrc.  Tudi včeraj zjutraj, na gospodov dan je bilo točno tako a le do trenutka, ko je v tišino zarezala glasna debata dveh vedrih mož: eden Slovenec, drugi domačin iz planote, pastir. Eden Jenč, drugi Džemal in izgeldalo je, kot da sta stara, dobra prijatelja, ki se nista videla najmanj petdeset let. A urnik je urnik  in njuna debata, polna šal in smeha se je naposled morala zaključiti, saj nas je časovnica, na gosto prepredena z raznoraznimi nalogami organizatorja rallya že preganjala.

Najprej oz. čimprej smo morali iz točno določene točke, opisane v navodilih, posneti fotografijo soteske, ki smo jo morali poiskati na (precej skopi) karti, nato smo se morali postaviti in se seveda fotografirati pred televizijskim oddajnikom Paljenik (enim od desetih v Bosni), v njegovi bližini pa najti stari vojaški bunker. Poiskati smo morali tudi točno določeni vodni vir (z zanimivim imenom: Smrdivoda) in vse to smo počeli peš. Fajn nedeljski sprehod! 

 

Dopoldanske naloge smo opravili izjemno hitro, s čemer smo pridobili na času, zato smo bili izmed dobrih tristotih ekip edini, ki smo se ob sestopanju iz planote Vlašić ustavili v Planinskem domu Jusuf Pečenković in nazdravili s prijaznim gospodarjem.

Zdravica (vsak dve pivi!) je bila pristna in globoka, gazda nas je od veselja, rekoč "živeli, Slovenci!" celo počastil z odličnimi uštipci. Ki so bili, mimogrede, naš edini topli obrok včeraj, saj si zaradi lovljenja kar na gosto postavljene časovnice nismo imeli časa kuhati. Lačni seveda nismo bili, saj smo med potjo ves dan pridno žulili odlične ocvirkovice, ki nam jih je za na pot že pred odhodom na rally pripravila prijateljica Anja in pili "Matevževo vodo" v pločevinkah.

 

Vsekakor nas je ob sestopanju s planote, ki kar se tiče vožnje ni prav nič manj naporna od vzpenjanja, kamenje in ovinki in nenehno vijuganje poti namreč ostajajo identično isti, zaposlovala  le ena misel: kdo neki sta junaka, ki sta se kot strela iz jasnega prikazala ob boku našega, vsem dobro poznanega megajunaka Špricarmena. Se ga še spomnite? V bistvu je bilo tako:

 

ko smo bili sredi največje muke (nikakor nismo uspeli najti prave soteske, za katero nam je organoztator odredil, da naj jo pofotografiramo) je naenkrat počilo in se pokadilo, iz neba pa je kot božja mana pričel deževati en tak sila prijetni, vznemirljivi zvok, podoben tistemu, ki nastane, ko se mrzla radenska počasi razliva v dišeče vino, ko se smeji v kupici. Ko je ta neverjetno prijetni zvok pojenjal - oči smo kar zaprli od lepega in se mu prepustili, se je pred nami v vsej svoji veličini pojavil nihče drug, kot Špricarmen, ki je na ves glas zavpil: 

"Tam, milomater, tam desno je tista vaša soteska, jo vidite?" 

 

Seveda smo jo takoj opazili - hvala, Špricarmen! -  in vsi navdušeni smo junaku segli v roko, se mu zahvalili in ga povabili, naj gre z nami in bilo je že tik pred tem, da bi se zmenili, ko je nebo razčesnil divji zvok, enak tistemu, ki ga za seboj pusti reaktivno letalo, ko prebije zvočni zid. Ob Špricarmenu sta naenkrat stala še dva... junaka. 

 

"Kdo sta pa vidva, kaj, .. kaj se dogaja, Špricarmen?" smo zaman spraševali, saj so se junaki, ki se med seboj očitno res zelo dobro poznajo, le nasmehnili, v sekundi do dna izpili špricar, udarili "kepco" in že jih ni bilo več. Le šššššvisssz je naredilo po nebu in to je bilo to, ostali smo presenečeni in sami.  "Kaj te veš, morda so pa sošolci iz faksa," je kasneje, ko smo bili že v freelanderju, ki je veselo poskakoval po vijugasti poti, dejal Boštjan in Matevž je že googlal, kajti junaka sta se mu zdela nekam poznana.

 

 

Tudi skalo, iz katere smo morali posneti fotografijo, smo našli takoj za tem, prav tako zapuščeni vojaški bunker. Planoto Vlašić smo nato naposled zapustili in se odpravili do Prokorškega jezera, kjer smo našli istoimensko pastirsko vas: vstopnina nas je stala 19 evrov (deset za avto, tri evre po osebi). V tej vasi smo imeli nalogo najti hiško z vrezljanimi srčki in Matevž ter Boštjan sta že skoraj obupala, ko je po dobri uri iskanja ta pravo hiško naposled našel Jenč, ki je kot pravi kapetan neomajno vztrajal do konca. Vmes je, ker Jenč ne bi bil Jenč, seveda spoznal kar nekaj družin, ki živijo v vasi in med slednjimi je pokramljal tudi z eno, katere gospodinja je nekoč študirala v Mariboru, kasneje pa poklicno sodelovala z nekdanjim ljutomerskim podjetjem Marles. Kako majhen je svet a?!

Do Bjelašnice smo jo vrezali prek prelaza, saj je organizator rallya za tistega, ki si upa na pot prek prelaza, predvidel dodatne točke. Itak, da smo šli in kljub nezavidljivo razmajani cesti (Matevž je spet trpel, kot Kristus) nam na koncu ni bilo žal, saj smo uspešno ugnali prenekatero ekipo.

 

Seveda smo do Bjelašnice, kamor smo prišli pozno pod večer, morali zbrati še nekaj točk oz. odkljukati še nekaj nalog: prečkati smo morali tako most kot viseči most na reki Neretvi, kar je bila naša zadnja včerajšnja naloga, preden smo izmučeni prispeli do vznožja Bjelašnice, katere vrh bomo naskočili danes. Po tem pa via Črna gora, kjer....  

Se beremo! 

 

     

 

 

  

 

19. julij 2025, drugi dan: Prašice (Slovaška) via planota Vlašić (BiH)

 

Resnično idilični camp Duchanka smo zgodaj zjutraj po odličnem zajtrku, ki smo si ga sestavili iz imenitnih dobrot kmetije BeEko, sicer zapuščali s težkim srcem, a željni pustolovščin in izpolnjevanja nalog, ki nam jih dnevno odmerja organzator (bi vam poslikali knjigo skopih navodil, pa ne smemo, takšna so pravila) smo suvereno odrinili dnevu naproti. Sonce, vonj po borovcih in poln tank, e, poči po gasu, Jenč!

Vožnja proti Đakovu,  zvečine po avtocesti, je potekala mirno. Ob poslušanju evergreenov, kot je denimo ta komad, je hitro minila in že smo bili v centru Slavonije, v objemu Jenčevega dobrega prijatelja Maria, ki nas je presenetil z mešanim (mesom, kako pa drugače) na žaru. Za odojek ali jagnje ni bilo časa, kdaj drugič, Mario Išasegi in iz srca hvala (P.S.: Mario je dober poznavalec Prlekije, ki jo naravnost obožuje, kot pravi).  Ste vedeli, da je v Đakovem ena najstarejših katedral ever? Katedrala Sv. Petra je resnično impozantna. 

 

Ko smo zapuščali Đakovo smo v debati z eno izmed poljskih ekip (na tokratnem rallyju je sicer 341 ekip, v naši (kategorija adventure) jih je nekaj čez 250) izvedeli, da se ena njihova ekipa imenuje Vinske mušice. Ja pa dobro, no, kaj nas je resnično potrebno posnemati? :) Seveda smo si kot eno od primarnih nalog zadali, da to ekipo čimprej spouznamo in preverimo, koliko vinskega nosijo v in po sebi. Se z njimi, tako kot z nami, tudi v največji sili in gužvi da pogovarjati o, denimo, taninih v rdečem vinu?

 

Avtocest  ne maramo, ker so dolgočasne. A proti finalni destinaciji smo je imeli pred seboj še lep zalogaj, zato smo si čas kratili s poglobljenimi pogovori (o začetku in koncu sveta, o perzeidih, o greenlandskih morskih psih, o svetovni pomembnosti slovenske politike,... ) ter s poslušanjem domoljubne glasbe. Čas je hitro mineval, kmalu smo prevozili Zenico ter pred seboj zagledali planoto, na katero naj bi se povzpeli. "Si ziher, Boštjan, je to - to?" je vprašal Jenč in s prsti potrepljal freelanderjev volan. Kot da bi vedel, da bo "jeba"...

 

Najvišji vrh planote Vlašić je sicer visok nekaj nad 1.900 metrov nadmorske višine, naša finalna destinacija je, kot bi bilo lahko razvidno iz karte, ki nam jo je v gradivo vtaknil organizator, na 1.800 metrih (kasneje smo natančno izmerili: spali smo na višini 1.651 metrov nadmorske višine). Ni ravno malo, kaj ne? Pot na Vlašić je bila nekaj povsem drugega od dolgočasne avtocestne pustosti. Gor in dol, makadam in kamenje, pa spet nekaj predpotopnega asfalta, ki se je drobil pod gumami, ovinki in ovinki, pa spet ovinki, prah in blato in povemo vam, da je Matevž zadaj komaj, komaj preživel, poskakoval je do stropa, ubožec. "Zaf... u Božjo m...", je bil njegov prvi komentar, ko se je cesta za silo vzravnala in je luknje zamenjal znosni makadam. 

Pred ciljem smo v mraku obvozili spomenik generalu Mehmedu Alagiću, impozantna zadeva, ni kaj, in kmalu smo po 14 urah vožnje, kateri piko na i je dalo mukotrpno vzpenjanje na današnjo ciljno destinacijo, ugasnili avto. Najprej smo si postavili šotore (Boštjan si ga je sicer postavil lučaj stran od Jenča in Matevža, ki baje smrčita kot medveda), spili po dva špricarja in si pripravili večerjo iz okusnih dobrot kmetije Sever.

V totalni divjini je poleg nas spalo še okrog 40 ekip, ki so bile glede na to, da so jim ognji hitro ugasnili, utrujeni še bolj, kot mi.  Noč je minila, kot bi rekel keks in zbudili smo se v fantastično nedeljsko jutro: kakšna kulisa! In Jenč ne bi bil Jenč, če se ne bi takoj zjutraj  "malo sprehodil naokrog" in evo, z domačinom Džemalom sta že navezala stike. Po zajtrku (BeEko je resnično zakon!) smo se čili in spočiti odpravili novim dogodivščinam naproti. 

Kam, e, to pa vam povemo v jutrišnjem blogu. Se beremo!  

 

 

 

18. julij 2025, prvi dan: Ključarovci (Slovenija) via Prašice (Slovaška)

 

 

Dobra družba, na stotine kilometrov takšnih (avtocesta) in drugačnih (totalna brezpotja) cest, na desetine višinskih prelazov in morje dogodovščin, vse to so drobni razlogi, ki so nas že tretjič združili v trdni odločitvi, da se po dveh tovrstni rallyjih, ki smo ju minula leta že prevozili skupaj, udeležimo tudi letošnjega Trans-Carphatia Rally-a (Spletna stran). Ni popüščaja, kot rečemo Prleki!

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Jenč je zavihal rokave in svojega (zdaj že našega) Freelanderja je sfriziral, naoljil in nadišavil do maksimuma, bolj ne gre, Boštjan je zbral in zvezal vse možne digitalne gadgete, ki nam pomagajo potovati in spremljati pot (čas, ruta, točno določeni kraji in dogodki, naloge organizatorja... ), Matevž pa se je spet opremil s pločevinkami Kaučičevih špricarjev in z izdatno zalogo dobre volje in vicev, ki se v takšni družbi v bistvu pišejo kar sami  in sproti.

 

Za naše štartno mesto smo izbrali igrišče športnega društva Ključarovci v Križevcih (Občina Križevci), ki se je kljub popoldanski pripeki dodobra napolnilo z našimi prijatelji, sorodniki in tistimi, ki so nam prišli zgolj  zaželeti srečo. Križevski župan Branko Slavinec, fejst kerlc, nam je namenil celo pozdravni nagovor in, mater, počutili smo se najmanj tako, kot ekipa astronavtov, ki je Brucu Willisu pred leti v Armagedonu pomagala rešiti svet. Do solz, vam povemo, do solz! 

 

Opremljeni z iskrenimi željami in vzpodbudnimi besedami smo tako še pravi čas odrinili iz Prlekije, ki se v tem letnem času postavlja v idilični zeleno-rjavi kulisi. "Vsi za enega, eden za vse" smo spet rekli in Jenč je pritisnil plin do našega prvega cilja - slovaške Prašice oz. tamkajšnji zelo znani camp Duchonka. 

 

 Na (prvem) cilju smo morali biti točno do desetih zvečer, kar je glede na nekaj sto kilometrov cest prej težko, kot otročje lahko dosečti.  Ob 19.30 smo po Boštjanovi elektroniki, pa tudi GPS nam je kazal tako, zamujali za devet minut, a naprave so nas ob 21.33  prijetno pomirile: cilj bomo, če bo vse po sreči, dosegli ob 21.59. To nam je naposled tudi uspelo, ja kak´pa! 

Pod mogočnimi, dehtečimi bori, pomešanimi z živozelenimi brezami, zaradi katerih razkošnosti in mogočnosti si camp resnično prisluži vzdevek najlepši med vsemi na slovaškem, smo si postavili šotore in se odpravili spoznavat ostale ekipe, ki so se letos odločile prevoziti Karpate. No, tudi kakšno pivo je padlo, a hitro je padla tudi noč, ki se je kmalu prevesila v tisti pravi poletni mir, iz katerega tu pa tam pogleda le kakšen zvok škržata ali črička. In komarja.

Zjutraj, malo po šesti uri je povsem prebujeni camp oživel na polno in kmalu za tem smo se  proti naši sobotni destinaciji - planota Vlašič, pognali tudi mi.   Forza!!