24 julij 2025, sedmi dan: Kosovo

 

Sedmi dan je Bog menda blagoslovil in ga zadovoljen z ustvarjenim v šesterodnevju  postavil na tron tedna, ter ga kot dan dnevov, imenovan nedeljski, posvetil brezdelju in razgledu po preteklem. Mater, tudi mi, ki smo skupaj  že sedmi dan po vrsti bi jo najraje ubrali po božje, če bi jo lahko, pa si tega nekako ne moremo privoščiti, v resnici pa niti časa nimamo za to. Počitka si po včerajšnjih pripetljajih, ki so nam odškrnili kar nekaj točk, ki smo si jih zadali, namreč ne smemo privoščiti. Konec koncev smo pa itak samo ljudje. 

Tudi današnji dan smo začeli ob 04.55. Hotel, ki nam ga je uredil Elvis smo zapustili brez zajtrka. Za kalorije namreč ni časa, avto mora biti danes lahek kot pero, za v brege. Program organizatorja namreč kaže, da nam bo dan prinesel obilje možnosti, da z izdatnim "hribolazenjem" osvojimo številne dodatne točke.

 

Zagnani in motivirani jo zato pičimo proti Kosovu, prve točke z naskokom osvajamo že pred sončnim vzhodom, tudi z ogledom zapuščenega letališča pri črnogorskem mestecu Berane, manjšim od Ljutomera, je bilo tako. Točke smo zbirali tako intenzivno in tako hitro, da smo se že poigravali s prelepo mislijo, da bomo delovni dan danes nemara pa zares končali za svetlega ter se pod večer na koncu res po božje predali brezdelju! 

 

Vzpon, sestop, vzpon, sestop, točke (K 149 - 156) padejo kot za stavo. Preden prestopimo meddržavno mejo in stopimo na kosovsko zemljo smo skladno z navodili organizatorja "pri majhni hišici na desni strani ceste" kupili tedensko zavarovanje za avtomobil, plačali smo okrog petnajst evrov in že smo bili pri špekulativnem izračunu poti za naslednji, novi vzpon.

 

Najprej je prišla na vrsto Peja. To mesto je doživetje zase. Je mesto kontrastov, saj na eni strani brezsramno razkriva ekstremno revščino, po drugi pa streljaj vstran kaže podobo najmodenejšega mestnega luksuza. Ob razpadajočih garažah, pred katerimi je na desetine avtomobilov na klocnih, se šopirijo okrancljane draguljarne in mondeni, prestižni modni butiki, ki jih človek takšnih še v Parizu ne najde. Tik ob veterinarski postaji je tržnica z mesom, zobozdravnik ima ordinacijo skoraj na terasi sosednje kavarne, poleg koktajl kluba je plastična kirurgija. Promet? Kaotičen. Bližnji vzhod v malem, pravijo turisti, ki smo jih srečali. 

 

Kalkuliramo dalje: gremo po osnovnih točkah in na ziher, ali udarimo tudi po tistih dodatnih? Jenč privzdigne obrvi, omeni naše včerajšnje peripetije, zaradi katerih smo bili primorani začasno prekiniti misijo in navrže: "Vsaka točka nam prav pride, je tako?"  Pametno, Jenč, "je tako," se strinjata tudi Boštjan in Matevž in odločitev je padla takoj, brez oklevanja: da, tudi po dodatne točke se gre. Časa za to, da "gremo mi po svoje" je namreč dovolj, zato vamos do vasice Lumbardh, odkljukali pa smo tudi menda najlepšo kosovsko dolino - Rugovsko sotesko, kjer smo prevozili na ducate temnih skalnih tunelov, se vozili pod mogočnimi feratami in velikanskimi kamnitimi stenami nad cesto ter uživali v resnično monumentalnih razgledih. Skladno s programom smo odkljukali tudi vasico Košutane, odgovorili pa smo tudi na vprašanje naloge št. 155: "Katera žival se nahaja  pred Eko resortom ob cesti št...?".  Pravilni odgovor sestavlja več pripadnikov živlaksih vrst, med njimi so jelen in dva vola, več pa ne bomo izdali.

 

Obiske vasic, postavljenih praktično med črnogorsko-kosovsko mejo  smo nizali kot bisere na ogrlico, prevozili smo tudi najvišjo točko na prelazu "Cafa Milisevac" in našli veliki barvni kamen, ki so ga organizatorki skrili "pri veliki smreki". "Na koncu sveta", kot se reče mejni točki med sosednjima državama, smo se naužili osupljivega razgleda, za katerega smo žrtvovali, sploh Matevž, dolge in naporne ure pešhoje v pogojih, ki bi nam jih zavidali tudi tisti ta najbolj zagriženi hribolazci. Jenč je v strmino poganjal freelanderja, Boštjan in Matevž sta večino strme poti prepešačila. 

 

Začetek vzpenjanja, izbrali smo seveda tistega ta zahtevnejšega, nikakor ni obetal kakšnih posebnih naporov, a višje, kot smo šli, bolj je škripalo in žvenketalo pod avtomobilom. Ko je ropot po skalah in grobem trušču vzpenjajočega se roverja naposled povsem in sovereno nadvladal debato v kabini, je tudi Jenč zaškripal z zobmi: "Glede na to, kar se nam je zgodilo včeraj bi vaju prosil, Matevž in Boštjan, da bi šla del poti peš". Pa tudi v navodilih je Boštjan glede rute, po kateri smo se vzpenjali, prebral: "Še enkrat več poudarjamo: če ne gre- ne silite! Ne tvegajte , da bi poškodovali vozilo ali obstali na terenu". A obet je bil prevelik, da ne bi ugriznili vanj. "Razgled na koncu bo posrkbel za kurjo polt," je v roadbook zapisal organizator.   

 

Seveda, ni frke, sprehodi so zdravi, Jenču pa bo tudi  pasalo biti malo sam. Pa da ne boste mislili, da se fant ni nadelal: premagovanje takšne in tako strme poti z avtomobilom, pa četudi s takšnim, ki ima pogon na vsa štiri kolesa (brez tega itak ne bi šlo) ni mačji kašelj, kar absolutno ni bil za dvojico, ki se je peš počasi vzpenjala za v višave izginjajočim avtom. Boštjan, Šarhov zet je nekako še navajen zaj...  (pohorskih) strmin, a Matevž, vajen le kontemplativnih sprehodov med rozgami svojih trt pod Jeruzalemom, med katerimi že celo življenje nabira kilometre in pobira vrhunsko grozdje, je s prehojeno potjo žrtvoval pravi pravcati pasijon in res bi si zaslužil kakšno posebno in častno nagrado kosovskega planinskega društva: človek je prehodil pol Kosova! 

 

"V goricah, kjer se nadmorska višina giblje nekje med 250 in 350 metri sem rad in tisočkrat sem jih že prehodil po dolgem in širokem, zvečine s kosilnico. Ni problema. A to danes, ko sem svoja ljuba pljuča v šesto prestavo pognal pri 1.200 metrih nadmorske višine, konca pa ni in ni videti, e, to je pa že posel za ekstremne profesionalce," je nergal Matevž. A trmast, kot je, je vztrajal in vztrajal in teklo je iz njega, pa je še dalje vztrajal. Do konca. "Mala malica, ta dodatni sprehodek" je naposled sklenil pod vrhom, na katerem smo žal, in resnično grozno je to videti, na nekaj več kot 1.700 metrih nadmorske višine opazili številna divja odlagališča smeti, zvečine plastike. Na 1.760 metrih nadmorske višine!!  

Vztrajali smo torej povsem do konca, točke so padale kot za stavo, oddelali smo tako S kot E linijo (posvečeni bodo vedeli, o čem govorimo). Po spustu smo se namenili hitro zaspati, nekje si bomo že postlali. Na vrsti je regeneracija, regeneracija in spet regeneracija.  Jutri pa zgodaj zjutraj nazaj v Črno goro, od tam pa za Albanijo...

 

Se beremo!