25. julij 2025, osmi dan: Kosovo, Črna gora, Albanija, Črna gora

 

Za silo spočiti, naspol regenerirani in na polno razigrani se z nekaj bolečinami v križu in sklepih zgodaj zjutraj iz Kosova odpravimo proti Črni gori in prek slednje skladno z ruto v Albanijo. Na majhnih mejnih prehodih, prek katerih smo prečili države zjutraj ni bilo ne zastojev ne težav, zato smo na reki Vermoshi kmalu pričeli z nabiranjem prvih točk. Vermoshi je fascinantna, smaragdnozelena reka, ki sicer izvira v Črni gori, dobrih sto kilometrov reke pa teče oz. se pretaka tudi znotraj Albanije. 

Na prelazu Grabom, kjer sta sosednji državi mejni prehod postavili šele leta 2021 in kjer smo med dopoldanskim čakanjem na prečenje meje (ja, za razliko od jutranjega prehajanja mej smo zdaj pa imeli končno priložnost malo počivati, stati v koloni) smo vrgli debato o tem, ali naj rally nadaljujemo po gorskem ali po morskem krogu in opravili še nekaj dodatnih nalog.

 

Ker je število točk, ki jih tekmovalci lahko osvojimo na posameznem krogu enako, smo se (malo pa res že) siti visokogorskih prelazov in vsega kamnitega okrasja, ki jih spremlja, odločili za morski krog. 

 

Seveda smo ga temeljito preučili in se takoj podali osvajat bonus točke. Prve dodatne točke smo tako osvojili s prečenjem visečega mostu nad reko Versmoshi, po katerem se je prvi pognal Jenč.  Kako se imenuje ta most nam ni uspelo izvedeti, pa tudi konec mostu ne prenese nikakršnega odgovora na to vprašanje. Pravzaprav prečenje tega zanimivega mostu ne prinese ničesar, saj na drugi strani človek ne najde nič, razen skal, zato  res ne vemo, kaj je bil namen tistega, ki je postavil ta most. Ga je postavljal pijan? 

V reki Vermoshi smo se seveda tudi namočili (in s tem spet dobili dodatne točke) ter pot nadaljevali do Črnogorskih Niagarskih slapov na reki Tsievni,  kjer smo, ko smo naposled prisopihali gor, razočarni obstali, saj smo namesto slapov lahko videli zgolj pusto skalovje, o vodi  ne duha, ne sluha.  No, kasneje smo seveda ugotovili, zakaj je črnogroska Niagara brez kaplje vode. 

Pot smo nadeljevali do meandrov Skadarskega jezera, ter se skozi Cetinje namenili do današneje finalne točke, mesta Kotor.  

A vse ni šlo tako gladko, kot smo si zamislili, saj smo v Cetinjah naleteli na proteste (ki v tem mestu sicer pogosto potekajo). Po dobre pol ure čakanja, cesta je bila namreč popolnoma zaprta, sta se Boštjan in Jenč odpravila v množico pogledat, kaj se dogaja in tam prideta v stik z "glavnim organizatorjem" protesta, ki traja že od meseca maja, ljudje pa protestirajo zaradi odločitve tamkajšnjega sodišča, ki je na prostost spustilo morilca. Ko se protestni shod konča z Draganom, ki pravi, da ima na dan protestov zmeraj nabito polno birtijo, spijemo pivo in se končno napotimo v prečudoviti Kotor, kjer smo opravili še nekaj nekaj nalog. Tudi takšnih, ki niso točkovane:

to, da nad Kotorjem te dni divja huronski požar, itak, da že veste, Požar je resnično velik, dim se vidi in voha daleč naokrog. No, in ko se tako vozimo do današnjega cilja, do katerega ni bilo več veliko, na naši desni strani, bili smo v neki majhni vasici, med hišami, opazimo najprej gost dim, nato pa še ogenj.  Ustavimo, pogledamo, nikjer nikogar.

Ker se je plamen širil proti hiši nam ni preostalo drugega, kot da vzamemo vodo v plastenkah, ki smo jih imeli na strehi in pričnemo z gašenjem. Bili smo uspešni, saj je bil majhni ogenj resnično še v povojih.

 

"Ne vemo, kako naj se vam zahvalimo, hvala vam," se prideta zahvaljevati dve ženski, ki sta nas opazili in povesta nam, da požare tukaj podtikajo. Iz pogorišča še je malo tlelo, ko nad vasjo zapazimo nov, bistveno večji oblak gostega dima, pod katerim se je svetlikal ogenj. Poklicali smo policijo, da so locirali mesto novega požara in tja takoj napotili gasilske enote ter se poslovili. "Noro," se je glasil naš kratki, a edini komentar na videno. 

 

Kotor, črnogorsko mesto z nekaj čez 13.500 prebivalci, za katerega mnogi trdijo, da je najlepše na Jadranu in ki ga obdajajo utrdbe, zgrajene še v beneškem obdobju,  je resnično fantazija oz. za marsikoga že poezija. Ker smo prišli že v temi smo se odločili, da bomo nekaj nalog, ki jih moramo opraviti tukaj, opravili jutri, ko bo svetlo. No, kljub tej odločitvi smo se točno ob polnoči na Jenčevo pobudo vendarle odpravili odkljukat eno, sprehodili smo se namreč do trdnjave San Giovanni, ki se nahaja visoko nad mestom.  

 

Jutri, na zadnji tekmovalni dan, pa po opravljenih nalogah pičimo via Ulcinj,  na končni cilj letošnjega  rallya, kjer moramo biti enkrat med 12.00 in 20.00.

Še pred tem pa bomo seveda poiskali naše skoraj, da soimenjake, poljsko skupino Vinske mušice, o katerih kontaktne podatke smo naposled ujeli danes. 

 

Se beremo!