21. julij 2025, četrti dan: Bjelašnica (BiH) via Črna gora 

 

Spati pod olimpijskimi skakalnicami ob vznožju mogočne Bjelašnice je posebno doživetje. Je zmes nostalgije in nekega čudnega, tesnobnega občutka, ki v svet človekovih misli naplavlja tiste o minulem in nečem, česar nikdar več ne bo, o minljivem. Pa saj se vsi spomnimo leta 1984 in sarajevskih zimskih olimpijskih iger (potekale so med 8. in 19. februarjem), pa maskote Vučka. Kakšni fantastični spomini, kako veličastno je bilo prek televizijskega sprejemnika (da, takrat smo bili Wine Angelsi bolj, kot ne še froci) gledati našo državo kot gostitelja teh veličastnih športnih iger in naše športnike, ki so tekmovali tam. Zdaj, dobrih enainštirideset let pozneje so od olimpijskega veličastja ostali zgolj še spomini, ujeti v beton, ki ga prerašča trava.

 

Vstali smo ob šesti uri zjutraj, debata pa je kakopak tekla o prav tem, o relaciji med nekoč in zdaj ter o tem, da bomo tudi mi enkrat samo še spomin in Matevž ne bi bil Matevž, če ne bi sredi apatičnosti, ki se ob tovrstnih trenutkih hočeš-nočeš prikrade v dušo, zajodlal in začel mrgoleti s svojimi enovrstičnicami: "Gremo, Jenć, gremo Boštjan, gremo ščetkat. Najprej zgoraj desno!" Zobe smo umili kar dvakrat, enkrat s svojo, drugič s pasto, ki nam jo je ob odhodu dal križevski župan Branko Slavinec. 

  

Dan, ki je bil pred nami nam je namenil kar 17 nalog. Prvega, vzpon na vrh Bjelašnice, smo hitro opravili ter se odpravili po bonus točke proti Lukomirju.  "Jebeni Lukomir, ja" je navrgel eden izmed nas, ko smo končali s tem peklenskim hribom. Ne le, da nas je med vožnjo razmetavalo kot svinje v kakšni od razmajanih prikolic. Prvič smo morali celo šraufati in da bi nas vi videli, kako bogaboječe smo poslušali menjalnik, ko je po nekem čudnem "škrt-škljoc"-u Jenč preizkušal, ali zadeva še dela, kot bi morala. Menjalnik je hvala Bogu odnesel brez posledic, smo pa res skoraj zgubili thule-ov strešni prtljažnik, ki mu je očitno presedlo naporno tresenje avtomobila. Distančniki so se polomili in malo je manjkalo, da bi iz strehe padlo prav vse, kar vozimo na njej. Seveda smo malo poinprovizirali, podložili in po svoje pritrdili in vse se je dobro končalo.

 

Naša naslednja destinacija je bila Orlovačko jezero, kjer smo si po treh dnevih končno in resnično dobesedno namočili noge, števec na freelanderju pa se je tik pred tem ustavil na točno 1.500 kilometrih, ki smo jih doslej prevozili na letošnjem rallyu.

 

Izjemno intenziven dan se je nadaljeval. Sicer si vsaka ekipa lahko dneve ureja po svoje, v bistvu ti ni treba delati prav ničesar, lahko zgolj uživaš in ne opravljaš danih nalog, vendar potem ni točk in ni  ... možnosti za zmago.

 

Kot že rečeno, danes nam je organizator odmeril kar 17 nalog. Med drugim smo se morali postaviti in to dokazati s fotografijo pod star, težko dostopen železniški most (pod katerega so si upali redki, med tem ko sta Jenč in Matevž kar tekmovala, kdo bo prvi pod mostom našel napis "AHOJ"), se peljati po cesti duhov, najti Kalinovik (rusko mestece v pozabljeni bosanski regiji), poiskati in  fotografirati smo morali staro grško grobišče ter med drugim stopiti na Zelengoro. Seveda smo vmes tudi tankali in to na predpotopni tankšteli, kjer nafta v rezervoar teče še počasneje, kot sveži šnops iz kotla.  

 

S takšnimi in drugačnimi akrobacijami - v rallyjevskem smislu to pomeni, da se Jenč počasi vzpenja z avtom, Boštjan in Matevž pa ga zvečine opazujeta od zunaj in vpijeta okrog avta, kdaj naj zaveije desno, pa levo, naravnost in spet levo - smo Zelengoro hitro "naskočili".  Ker smo bili zgodnji smo se odločili, da se ustavimo v tamkajšnjem  planinskem domu.

 

Pičimo gor, na parkirišče in pred eno od kolib  sedi družba moških. Seveda smo takoj pomislili "aha, to je to", gremo ven in vprašamo "ima li pive?"  Vsedemo se k mizi in eden od domačinov, ki so sedeli za mizo poleg naše, vstane in pride vprašat, ali lahko kako pomaga. Kot po navadi naročimo "tri pive i što pije gazda", človek se obrne na peti in kmalu prinese tri hladne. Ko mu rečemo, naj si vendarle še sam prinese enega, možakar zamahne z roko in reče, da ga že ima, od prej.  Debata je dala debato in kmalu presenečeni ugotovimo, da sploh nismo v planinskem domu, temveč smo se "samopovabili" na privatni piknik nekdanjih sodelavcev.  Uf!! Hitropotezno smo se namenili spili pivo, ga plačati in adijo, a... na koncu smo si z družbo izmenjali podatke, spili tri runde, fantom v zahvalo dali našo kapo z  Wine Angels napisom ter nekaj naših (Kaučičevih)  špricarjev. 

 

Pot včerajšnjega dneva nas je mestoma vodila tudi mimo s svarečo rumeno barvo na karti označenih mest s pripisom "pozor, sumljivo območje, možnost min!!", vsega skupaj smo se vozili 9 ur, 20 kilometrov smo prevozili po asfaltu, 42 kilometrov po stranpotjih in grušču. 

 

Vse je odlično potekalo in že bi si lahko malo zažvižgali in si odprli kak špricar, ko smo proti sutješkemu kanjonu, kjer smo morali najti  spomenik na reki Sutjeski ugotovili, da po cesti, po kateri se vozimo, tja ne bomo prišli.

Kaj češ, druge ni, obrni in ponovi vajo. 45 kilometrov v eno smer, dve uri nam "ne gineta". Trmasti, kot smo, si naloge nismo pustili za naslednji dan, temveč smo pljunili v roke in ponovili vajo, kot se reče. Zadevo smo odkljukali pozno zvečer, ko smo si postavili tabor in se prepustili Boštjanovim spretnim prstkom: žar je bil odličen!

 

Se beremo!