20. julij 2025, tretji dan: Planota Vlašić (BiH) via Bjelašnica (BiH)

 

Jutra so najbolj zanimiva zgodaj zjutraj. To še posebej drži, če si nekje na veličastni višini in je nebo kot iz porcelana, kjer človek povsod po povsodi ne najdeš ničesar drugega, kot le zgodnje sonce, svežino in mir, iz katerega se tu pa tam prikrade kak piš, vetrc.  Tudi včeraj zjutraj, na gospodov dan je bilo točno tako a le do trenutka, ko je v tišino zarezala glasna debata dveh vedrih mož: eden Slovenec, drugi domačin iz planote, pastir. Eden Jenč, drugi Džemal in izgeldalo je, kot da sta stara, dobra prijatelja, ki se nista videla najmanj petdeset let. A urnik je urnik  in njuna debata, polna šal in smeha se je naposled morala zaključiti, saj nas je časovnica, na gosto prepredena z raznoraznimi nalogami organizatorja rallya že preganjala.

Najprej oz. čimprej smo morali iz točno določene točke, opisane v navodilih, posneti fotografijo soteske, ki smo jo morali poiskati na (precej skopi) karti, nato smo se morali postaviti in se seveda fotografirati pred televizijskim oddajnikom Paljenik (enim od desetih v Bosni), v njegovi bližini pa najti stari vojaški bunker. Poiskati smo morali tudi točno določeni vodni vir (z zanimivim imenom: Smrdivoda) in vse to smo počeli peš. Fajn nedeljski sprehod! 

 

Dopoldanske naloge smo opravili izjemno hitro, s čemer smo pridobili na času, zato smo bili izmed dobrih tristotih ekip edini, ki smo se ob sestopanju iz planote Vlašić ustavili v Planinskem domu Jusuf Pečenković in nazdravili s prijaznim gospodarjem.

Zdravica (vsak dve pivi!) je bila pristna in globoka, gazda nas je od veselja, rekoč "živeli, Slovenci!" celo počastil z odličnimi uštipci. Ki so bili, mimogrede, naš edini topli obrok včeraj, saj si zaradi lovljenja kar na gosto postavljene časovnice nismo imeli časa kuhati. Lačni seveda nismo bili, saj smo med potjo ves dan pridno žulili odlične ocvirkovice, ki nam jih je za na pot že pred odhodom na rally pripravila prijateljica Anja in pili "Matevževo vodo" v pločevinkah.

 

Vsekakor nas je ob sestopanju s planote, ki kar se tiče vožnje ni prav nič manj naporna od vzpenjanja, kamenje in ovinki in nenehno vijuganje poti namreč ostajajo identično isti, zaposlovala  le ena misel: kdo neki sta junaka, ki sta se kot strela iz jasnega prikazala ob boku našega, vsem dobro poznanega megajunaka Špricarmena. Se ga še spomnite? V bistvu je bilo tako:

 

ko smo bili sredi največje muke (nikakor nismo uspeli najti prave soteske, za katero nam je organoztator odredil, da naj jo pofotografiramo) je naenkrat počilo in se pokadilo, iz neba pa je kot božja mana pričel deževati en tak sila prijetni, vznemirljivi zvok, podoben tistemu, ki nastane, ko se mrzla radenska počasi razliva v dišeče vino, ko se smeji v kupici. Ko je ta neverjetno prijetni zvok pojenjal - oči smo kar zaprli od lepega in se mu prepustili, se je pred nami v vsej svoji veličini pojavil nihče drug, kot Špricarmen, ki je na ves glas zavpil: 

"Tam, milomater, tam desno je tista vaša soteska, jo vidite?" 

 

Seveda smo jo takoj opazili - hvala, Špricarmen! -  in vsi navdušeni smo junaku segli v roko, se mu zahvalili in ga povabili, naj gre z nami in bilo je že tik pred tem, da bi se zmenili, ko je nebo razčesnil divji zvok, enak tistemu, ki ga za seboj pusti reaktivno letalo, ko prebije zvočni zid. Ob Špricarmenu sta naenkrat stala še dva... junaka. 

 

"Kdo sta pa vidva, kaj, .. kaj se dogaja, Špricarmen?" smo zaman spraševali, saj so se junaki, ki se med seboj očitno res zelo dobro poznajo, le nasmehnili, v sekundi do dna izpili špricar, udarili "kepco" in že jih ni bilo več. Le šššššvisssz je naredilo po nebu in to je bilo to, ostali smo presenečeni in sami.  "Kaj te veš, morda so pa sošolci iz faksa," je kasneje, ko smo bili že v freelanderju, ki je veselo poskakoval po vijugasti poti, dejal Boštjan in Matevž je že googlal, kajti junaka sta se mu zdela nekam poznana.

 

 

Tudi skalo, iz katere smo morali posneti fotografijo, smo našli takoj za tem, prav tako zapuščeni vojaški bunker. Planoto Vlašić smo nato naposled zapustili in se odpravili do Prokorškega jezera, kjer smo našli istoimensko pastirsko vas: vstopnina nas je stala 19 evrov (deset za avto, tri evre po osebi). V tej vasi smo imeli nalogo najti hiško z vrezljanimi srčki in Matevž ter Boštjan sta že skoraj obupala, ko je po dobri uri iskanja ta pravo hiško naposled našel Jenč, ki je kot pravi kapetan neomajno vztrajal do konca. Vmes je, ker Jenč ne bi bil Jenč, seveda spoznal kar nekaj družin, ki živijo v vasi in med slednjimi je pokramljal tudi z eno, katere gospodinja je nekoč študirala v Mariboru, kasneje pa poklicno sodelovala z nekdanjim ljutomerskim podjetjem Marles. Kako majhen je svet a?!

Do Bjelašnice smo jo vrezali prek prelaza, saj je organizator rallya za tistega, ki si upa na pot prek prelaza, predvidel dodatne točke. Itak, da smo šli in kljub nezavidljivo razmajani cesti (Matevž je spet trpel, kot Kristus) nam na koncu ni bilo žal, saj smo uspešno ugnali prenekatero ekipo.

 

Seveda smo do Bjelašnice, kamor smo prišli pozno pod večer, morali zbrati še nekaj točk oz. odkljukati še nekaj nalog: prečkati smo morali tako most kot viseči most na reki Neretvi, kar je bila naša zadnja včerajšnja naloga, preden smo izmučeni prispeli do vznožja Bjelašnice, katere vrh bomo naskočili danes. Po tem pa via Črna gora, kjer....  

Se beremo!