22. julij 2025, peti dan: Črna gora

 

Prijaviti in pripraviti se na rally, kot je ta, je eno, a nekaj povsem drugega je vživeti se vanj. Naloge, včasih izjemno zafrknjene in prefrigane in na prvo oko nedosegljive, so težke in med njimi so tudi takšne, ki so še težje od težkih. Vršaci in prelazi in dejanja, ki naj jih človek opravi po vsej tej vratolomni vožnji (najti denimo točno določeno nalepko na točno določeni tabli, ki jih je ob cesti na stotine, pa še cest, podobnih si kot jajce jajcu je ogromno ...) so velik zalogaj. Karakterji trpijo, meje (možnega) se premikajo proti vrelišču. Mi smo kar se tega tiče povsem mirni in to smo bodisi zaradi tega, ker ipak vsi gravitiramo v Prlekijo, kjer domujejo žilavi in umirjeni, niti malo vzkipljivi ljudje (aha, seveda, a ne, Matevž?!) bodisi zaradi angleške prefinjenosti, ki veje po našem freelanderju. Nekaj od tega zagotovo drži, saj nam niti na misel še ni prišlo, da bi sestopili, da bi odstopili. Danes sta to storili dve ekipi, dve sta odstopili včeraj... 

Današnji dan so se obrati vrteli po soteskah Durmitorja.  Nacionalni park Durmitor je resnično "za popizditi" lep. Turizem tukaj terajo na veliko, ogromno vlagajo vanj, razgledi z visokih mostov nad soteskami pa so dih jemajoči. Naš prvi, ki smo ga morali posneti (za kar smo prejeli pet točk) je bil most nad sotestko reke  Piva, po našem urniku pa so sledili še številni fantastični razgledi, do katerih smo se vozili tudi skozi številne tunele. 

 

Posneti  smo morali fotografijo Vražjega jezera, si ogledati tamkajšnje starodavne nagrobnike, perepeljati most čez Pivsko jezero in najti točno določeno razgledno točko v Kanjonu Sušice.  Poiskati smo morali most bratov Gagović ter poiskati staro, zapuščeno postajo sedežnice, pa visok most nad globoko sotesko reke Tare, za kar smo morali prevoziti skoraj, da celotno sotesko te lepe reke. Nenormalno vijugaste ceste, a nekatere med njimi na sveže asfaltirane. Črnogorci na veliko vlagajo v turizem, še enkrat več ponvaljamo.  Freelanderja smo nahranili na bencinski postaji v Žabljaku, gorskem biseru Balkana, v katerem menda regljajo žabe. 

 

Ker po naravi nismo lenuhi, Prlekijo pa tudi ponosno zastopamo in se zato, ni druge, oziramo po visokem končnem rezultatu, smo se včeraj predvsem zagnali nad naloge, za katere, ko jo opraviš, prejmeš največ (pet) točk. To, da je nekatere naloge med zadnjimi organizator sestavil z napačnimi koordinatami, tako da smo kakšno lokacijo zaman iskali kot "butli", pustimo ob strani. Vse se da, če človek naveže stike z lokalci. Zapuščeno postajo sedežnice, denimo, smo našli samo z njihovo pomočjo.  

Pot skozi prekrasni Durmitor, katerega najvišji vrh v pogorju, Bobotov Kuk, doseže višino 2.523 metrov, in ki je na severu omejen s kanjonom reke Tare, na zahodu s kanjonom reke Pive, na jugu pa s kanjonom reke Komarnice, je sicer plačljiva (6 evrov po osebi).  Ko smo ga prevozili, smo si izpolnili našo že dodobra ponotranjeno zapoved - spij pivo, ko prevoziš prelaz. In evo nas: majhna koliba, pred njo star ćiko in pes, za katerega smo kasneje izvedeli, da mu je ime Boško. Voljo, kot se je predstavil, je sila zgovoren možakar, ki nas je najprej naučil par krepkih črnogorskih kletvic, ki so mu iz ust padele kot za stavo. Ko je prisedel, se je debata razvijala z atomsko hitrostjo in povedal je, da je šest let svojega življenja preživel v Sloveniji, prehodil pa je tudi nekaj naših vršacev, med njmi Triglav in Stol, Mangart. Izjemno dobro pozna Slovenijo, le v  Prlekiji, da še ni bil, kot je povedal. Seveda, da smo ga povabili ter mu v jeruzalemskem dvorcu že vnaprej rezervirali najlepšo sobano!

 

Iz piv smo počasi prešli na "mekano", sploh tista od "kajsije" je bila odlična in ugotovili smo, da je Voljo resnična enciklopedija žganjekuhe. In ko tako debatiramo in preizkušamo njegove dišeče zvarke, v kočo pride čuvaj parka. "Oooo, Slovenci," se kmalu oglasi ob šanku in debato, ni druge, tako pač je, vržemo še z njim. Dogodek bi se lahko hitro razvil v ... saj veste, kaj in kako je, ko se srečajo komunikativni (žejni) dedi. Še pravi čas smo stopili na zavoro, nagnili zadnji šilček ter se poslovili. Dragi Voljo in stric rendžer - ostanita nam zdrava in nasmejana!

Opogumljeni in polni zanosa se poslovimo - Voljo hvala še enkrat - in v avtu nadaljjemo debato: glede na to, da ne sodelujemo v nekem hitrostnem rallyju, kjer štejejo sekunde, ali ne bi mi... nabrali še nekaj dodatnih točk? Sicer bomo malo manj spali, jedli bomo v avtu, ampak.... točke bodo. In doživetja tudi. "Gremo, vamos, kam poči, poči", smo zavpili vsi v en glasi in Jenč je pognal našo mašino, zapodili smo se v lov za dodatnimi nalogami (in točkami). Kilometri so se vlekli kot pouk slovenščine v šoli, kar štiri ure časa so nam vzele te dodatne naloge, preden smo se spet vrnili v dolino. Tam smo skočili v trgovino po kruh, salame še imamo (hvala Kmetija Sever, hvala BeEko) in evo, sendviči z zadnjega sedeža á la carte po Matevževem receptu so bili nared. 

Pot smo nadaljevali skladno z navodili (vmes smo torej odkljukali zajetno število dodatnih nalog), naslednja na seznamu je bila kamnita cerkvica Nadangela Mihaela, kjer smo morali prešteti število križev na njeni strehi in (nočni) obisk Katona Kuline, kjer smo tudi prenočili in se poslovili od Ozzyja: počivaj v miru, legenda.

Jutri pa nad Kolašin, Zekovo glavo... 

 

Se beremo!!