23. julij 2025, šesti dan: Črna gora via Kosovo
Dan se je začel pet do petih (04.55). Navadno vstajamo pet do šeste, a danes naš plan in taktika tekmovanja terjata, da vstanemo uro prej. Zakaj res pet do? Finta, pač, teh pet minut oz. nekaj v stilu - raje pet minut prej, kot prepozno. Petnajst minut čez peto smo že bili v avtu - nasmejani in pripravljeni na prihajajoči dan. Nekaj ekip je sicer spet, žal, popustilo in zapustilo tekmujočo karavano, kjer sicer najdeš mnogovrstje avtomobilskih modelov, od suzukijev in lad do volvov (x-countrijev) in arjastih golfov "dvojkic", škod felicij in starih mercedesovih tovoranjkov ter v bivalnike preurejenih citroënovih kombijev.
Naša prva naloga je bil Eko katun Vranjak, nato smo na Zekovi glavi, najvšijem delu Bjelašnice (2.100 metrov nad morjem), ki hkrati predstavlja tudi najvišjo točko celotne trase letošnjega rallyja, morali poiskati vojaški oddajnik.
Koordinate organizatorja so nam na enem od vrhov Bjelašnice predvidele še ogled znamenite razgledne točke (in iz nje namenile fantastični razgled v dolino), do katere smo se lahko podali le peš. Nabiranje točk je le nabiranje točk, jutranji sprehod pa tudi ni od škode, mar ne?!
Na višini 1.700 metrov smo opravili zajtrk, po katerem smo se podali do gorske koče, ki smo jo morali poiskati in se ob sestopu, kjer so nam pot prečili divji konji, podali skozi t.i. "pomožno prehodno točko skozi gozd" do Božićkega kantuna, kjer smo morali najti izvir s čisto pitno vodo. Prevozili smo tudi cesto, ki nosi laskavo ime "Cesta na konec sveta", iz katere smo morali posneti vrh Vasojevićkega Koma.
Prve točke smo tako nabrali še pred šesto uro zjutraj, Jenč pa je bil naposled srečen kot dete, saj nas je pot končno peljala čez vodo, čez potok. Pa koliko strmih prelazov smo (spet) morali premagati!
V dolini smo v Andrijevici natočili gorivo in si vzeli čas za pogovor z lokalci. Ne bi radi preveč izdajali naše strategije, a to že lahko povemo:
poti in dogodke, ki jih kot točkovane naloge v program, v ruto rallyja zapiše organizator, najprej zmeraj (oz. če se le da) predebatiramo z lokalnim prebivalstvom. Na podlagi pogovora z njimi se potem odločimo, kateri "krog" bomo delali (možnosti so tri: zeleni, rumeni in oranžni krog). Taktiziranje je del tekmovanja, to drži kot pribito!
Bili smo pridni, naloge smo uspešno odkljukavali, šlo nam je kot po maslu. Obrnili smo proti Bogićevici, poznani po maršu enot črnogorske vojske v prvi balkanski vojni leta 1912 in ravno takrat, ko smo se že trepljali po ramah in zadovoljni snovali dan, ki je še pred nami, je zašumelo. Bodisi oster kamen bodisi žebelj je očitno preluknjal našo zadnjo desno gumo (bili smo sredi poti med 122 in 123 točko). In ko tako snemamo rezervno kolo, s katerim bi zamenjali popolnoma prazno pnevmatiko, se na nebu naenkrat pojavijo tri pojave. V dobro poznanem "ššššsssssviszzzz" prepoznamo starega prijatelja Špricarmena, poleg njega pa spet tisti dve mogočni pojavi, ki smo ju imeli čast spoznati pred dnevi. Tokrat sta se nam imela celo čas predstaviti: Barmen in Flašamen sta rekla, da se imenujeta in misteriozni junaki so z gumo opravili bliskovito hitro. 
Lahko bi se že odpeljali novim točkam naproti, guma je bila namreč premontirana, ko so nam račune prekrižali ljudje, ki so se ustavljali, da bi posneli fotografijo z našimi junaškimi prijatelji. Vzeli so nam kar nekaj minut, a kaj čemo: nekdo je vendar moral pritiskati na sprožilec.
Seveda se je tudi fotošuting enkrat končal in z junaki, ki so nas spremljali še lep kos poti, smo nadaljevali svojo rallyjevsko pot čez drn in strn vse do Bogićevice in že smo skoraj prispeli na točko, ki smo si jo določili kot cilj, čisto malo nam je še manjkalo, ko nas je spet presenetil čudni zvok. Tokrat ni niti malo počilo,le avto je malo spodneslo in spet je bila guma, tokrat zadnja leva. Razrezana.
Rezerve nismo več imeli, zato ni bilo druge kot izmed dveh preluknjanih pnevmatik izbrati tisto, ki smo jo vedeli zakrpati in zmogli vsaj toliko napolniti z zrakom, da smo lahko nadaljevali pot in ne boste verjeli, tudi v takšnem klavrnem "stanju" nam je naš freelander pomagal osvojiti naslednko točko - ogled Hridskega jezera. Po tem žal ni bilo druge, naš hendikep je bil namreč prevelik, z zasilo poflikano pnevmatiko pa smo bili prepočasni in preveč negotovi, da bi se podali dalje: prvič smo morali "pljuniti istini u oći" in si priznati, da je misija (začasno) prekinjena.
Vmes, med sestopanjem, smo skoraj skurili mobitele, poklicali smo namreč vse živo, kar poznamo na teh koncih Balkana, a brez slehernega uspeha. Ob osmi uri
zvečer seveda, da nihče ne dela več (v Črni gori pa še posebej ne), zato nam tudi klicanje serviserjev in vulkanizerjev, ki smo jih našli prek spleta, ni pomagalo. A Boštjan je bil trmast in vztrajen in evo, mojster, ki nas je sicer zavrnil z izgovorom, da "ne radi više", nam je dal cifro od Elvisa.
Kakšen car, ta Elvis!
Vse je rešil. Dobesedno vse: poleg vulkanizerja, ki nam ga je uredil in pri katerem smo v slabe pol ure popravili preluknjane pnevmatike (in nabavili dve rezervi, dve!!, ziher je ziher), nas je tudi vodil po mestu (beri: peš je hodil pred nami), ki je bilo kot mravljišče mravelj na gosto polno ljudi: turistov, pomešanih s številnimi domačini, ki gredo zvečer pač malo "v lajf" oz. na festival, ki se tam odvija te dni. Elvis nam je seveda uredil tudi prenočitev in poskrbel, da spet trdno verjamemo v morda že pozabljen aksiom življenja: v prav vsakem slabem se skriva tudi nekaj dobrega. Živi dokaz za to smo! Pot do hotela, ki nam ga je uredil, je namreč vodila skozi nabito polne ulice in skrbnik hotela je zato, da smo lahko peljali skozi množico, angažiral celo lokalno policijo, ki nas je vodila do VIP parkirišča pred hotelom, do katerega smo se pripeljali kot kakšni pomembni generali.
Pod črto: zaradi omenjenih dveh okvar smo sicer izgubili na času, nekaj ur je res šlo v nič. A z dobro taktiko in spremembo trase, ki smo si jo začrtali, se da vse to še nadoknaditi. Le rokave je potrebno zavihati, zgodaj vstati in Jenču poleg ročne zavore v prostor za vodo nastaviti vsaj dva RedBulla, pa je. Kosovo (Peja), prihajamo, zgodaj zjutraj smo tam!
P.S. Doslej smo na rallyju prevozili nekaj čez 2.200 kilometrov in števec se je ravno obračal prek dveh jurjev, ko smo prejeli informacijo, da se za nas in za naš blog
zanimajo številni.
Med njimi tudi pomurski Vestnik, ki bo od danes naprej delil naš vsakodnevni zapis, torej blog, ki ga pravkar berete.
Hvala Vestnik!
Se beremo!
