19. julij 2025, drugi dan: Prašice (Slovaška) via planota Vlašić (BiH)

 

Resnično idilični camp Duchanka smo zgodaj zjutraj po odličnem zajtrku, ki smo si ga sestavili iz imenitnih dobrot kmetije BeEko, sicer zapuščali s težkim srcem, a željni pustolovščin in izpolnjevanja nalog, ki nam jih dnevno odmerja organzator (bi vam poslikali knjigo skopih navodil, pa ne smemo, takšna so pravila) smo suvereno odrinili dnevu naproti. Sonce, vonj po borovcih in poln tank, e, poči po gasu, Jenč!

Vožnja proti Đakovu,  zvečine po avtocesti, je potekala mirno. Ob poslušanju evergreenov, kot je denimo ta komad, je hitro minila in že smo bili v centru Slavonije, v objemu Jenčevega dobrega prijatelja Maria, ki nas je presenetil z mešanim (mesom, kako pa drugače) na žaru. Za odojek ali jagnje ni bilo časa, kdaj drugič, Mario Išasegi in iz srca hvala (P.S.: Mario je dober poznavalec Prlekije, ki jo naravnost obožuje, kot pravi).  Ste vedeli, da je v Đakovem ena najstarejših katedral ever? Katedrala Sv. Petra je resnično impozantna. 

 

Ko smo zapuščali Đakovo smo v debati z eno izmed poljskih ekip (na tokratnem rallyju je sicer 341 ekip, v naši (kategorija adventure) jih je nekaj čez 250) izvedeli, da se ena njihova ekipa imenuje Vinske mušice. Ja pa dobro, no, kaj nas je resnično potrebno posnemati? :) Seveda smo si kot eno od primarnih nalog zadali, da to ekipo čimprej spouznamo in preverimo, koliko vinskega nosijo v in po sebi. Se z njimi, tako kot z nami, tudi v največji sili in gužvi da pogovarjati o, denimo, taninih v rdečem vinu?

 

Avtocest  ne maramo, ker so dolgočasne. A proti finalni destinaciji smo je imeli pred seboj še lep zalogaj, zato smo si čas kratili s poglobljenimi pogovori (o začetku in koncu sveta, o perzeidih, o greenlandskih morskih psih, o svetovni pomembnosti slovenske politike,... ) ter s poslušanjem domoljubne glasbe. Čas je hitro mineval, kmalu smo prevozili Zenico ter pred seboj zagledali planoto, na katero naj bi se povzpeli. "Si ziher, Boštjan, je to - to?" je vprašal Jenč in s prsti potrepljal freelanderjev volan. Kot da bi vedel, da bo "jeba"...

 

Najvišji vrh planote Vlašić je sicer visok nekaj nad 1.900 metrov nadmorske višine, naša finalna destinacija je, kot bi bilo lahko razvidno iz karte, ki nam jo je v gradivo vtaknil organizator, na 1.800 metrih (kasneje smo natančno izmerili: spali smo na višini 1.651 metrov nadmorske višine). Ni ravno malo, kaj ne? Pot na Vlašić je bila nekaj povsem drugega od dolgočasne avtocestne pustosti. Gor in dol, makadam in kamenje, pa spet nekaj predpotopnega asfalta, ki se je drobil pod gumami, ovinki in ovinki, pa spet ovinki, prah in blato in povemo vam, da je Matevž zadaj komaj, komaj preživel, poskakoval je do stropa, ubožec. "Zaf... u Božjo m...", je bil njegov prvi komentar, ko se je cesta za silo vzravnala in je luknje zamenjal znosni makadam. 

Pred ciljem smo v mraku obvozili spomenik generalu Mehmedu Alagiću, impozantna zadeva, ni kaj, in kmalu smo po 14 urah vožnje, kateri piko na i je dalo mukotrpno vzpenjanje na današnjo ciljno destinacijo, ugasnili avto. Najprej smo si postavili šotore (Boštjan si ga je sicer postavil lučaj stran od Jenča in Matevža, ki baje smrčita kot medveda), spili po dva špricarja in si pripravili večerjo iz okusnih dobrot kmetije Sever.

V totalni divjini je poleg nas spalo še okrog 40 ekip, ki so bile glede na to, da so jim ognji hitro ugasnili, utrujeni še bolj, kot mi.  Noč je minila, kot bi rekel keks in zbudili smo se v fantastično nedeljsko jutro: kakšna kulisa! In Jenč ne bi bil Jenč, če se ne bi takoj zjutraj  "malo sprehodil naokrog" in evo, z domačinom Džemalom sta že navezala stike. Po zajtrku (BeEko je resnično zakon!) smo se čili in spočiti odpravili novim dogodivščinam naproti. 

Kam, e, to pa vam povemo v jutrišnjem blogu. Se beremo!